Iran je postal polnopravna članica Šangajske organizacije za sodelovanje

Na enaindvajsetem zasedanju Šangajske organizacije za sodelovanje v Dušanbeju v Tadžikistanu, so voditelji Iran sprejeli za polnopravno članico organizacije. Do zdaj je Iran bil država opazovalka.

Šanghajska organizacija za sodelovanje ima svoje korenine v skupini Šanghajske peterice, ki je bila ustanovljena v letu 1996, gospodarska in varnostna povezava pa je svojo trenutno obliko dobila leta 2001 v Šanghaju. V povezavi je zdaj z islamsko republiko Iran še osem drugih držav, Kitajska, Rusija, Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Uzbekistan, Indija in Pakistan.

Skozi to povezavo se zrcali vedno močnejše partnerstvo med Kitajsko in Rusijo, hkrati pa gre tudi za izraz kitajske gospodarske moči, ki k sebi vleče vse več držav v regiji. Za Iran bo članstvo le še en korak k izboljšanju svojega položaja v mednarodni areni, kjer je tarča zahodnih gospodarskih sankcij.

V govoru na zasedanju organizacij je iranski predsednik Ebrahim Raisi povedal, da bo zunanja politika njegove vlade usmerjena h gospodarskemu multilateralizmu in krepitvi sosedske politike, prav tako pa h krepitvi iranske prisotnosti v regionalnih organizacijah. Po tem, ko je Donald Trump raztrgal jedrski sporazum z Iranom in so evropske države, kljub iranskemu spoštovanju določil sporazuma, to državo pustile na cedilu, v Teheranu nimajo več zaupanja v zahodne sile in preusmeritev proti Kitajski je edina logična odločitev. Zdi se, da je tudi edina možna in da drugačne alternative niti ni.

Že dolgo se izrisujejo glavne poteze dveh velikih blokov, ki bosta v prihodnosti odločala o usodi sveta. Na eni strani ZDA novačijo svoje zaveznike za hladno vojno proti Kitajski, tako skozi stare povezave, kakršen je NATO, kot tudi skozi nove, kakršen je Quad v Aziji, na drugi strani se krepijo povezave v Aziji, okoli osi Moskva – Peking. Ob tem je zanimiva Indija, ki se nahaja v obeh teh povezavah in ki bo bržkone ključna za prihodnje razmerje sil v svetu.

Države Šanghajske organizacije za sodelovanje bodo v bližnji prihodnosti imele polne roke dele z razmerami v Afganistanu, od koder so se tako neslavno umaknile ameriške sile in njihovi zavezniki. Ob tem bodo morale uskladiti različne interese in poglede na to, kako se naj Afganistan v prihodnje razvija. Jasno je, da so se Rusi, Iranci, Kitajci in Pakistanci v preteklosti vsi pogovarjali s talibani, a nad njimi vsi vsekakor niso navdušeni, ampak jih jemljejo kot edinega možnega partnerja. Rusija ima talibane še vedno za teroristično organizacijo, v Iranu se spominjajo talibanske vladavine pred prihodom zahodnih sil in ta ni bila najbolj prijazna do pripadnikov manjšin. Kitajska se ne ubada z naravo režimov, s katerimi sodeluje, ima pa seveda svoje pogoje in v tem primeru noče videti izvažanja terorizma na svoje ozemlje, predvsem seveda podpore skrajnežem v pokrajini Sinkiang. Kitajska je tudi tista država, ki lahko gospodarsko najbolj pomaga Afganistanu in talibani se tega povsem zavedajo.

Kar se tiče Irana, je iranski predsednik Raisi na zasedanju Šangajske organizacije za sodelovanje povedal, da je ‘islamska republika Iran pripravljena posvetiti svoje napore k vzpostavitvi vključujoče, celovite in neodvisne vlade v Afganistanu in jim priskočiti na pomoč, kakor je to že bilo v vseh teh težkih letih, ko smo stali ob strani svojim afganistanskim bratom in sestram.’

V Iranu se nahaja nekaj milijonov afganistanskih beguncev in vsekakor si v Teheranu ne bi želeli, da se okrepi begunski val.