26. avgusta je na kabulskem letališču prišlo do terorističnega napada, v katerem je bilo ubitih čez sto ljudi, med njimi tudi 13 ameriških vojakov. Očividci so vedeli poročati, da so veliko žrtev med množico povzročili kar ameriški vojaki sami, ki so po samomorilskem napadu brezglavo streljali v množico.
ZDA so seveda takoj obljubile povračilo in so ga v kratkem času tudi izvedle. 29 avgusta je brezpilotno letalo izstrelilo raketo Hellfire, v napadu, za katerega so Američani trdili, da je bil usmerjen proti pripadnikom teroristične skupine Islamska država. Seveda se je takoj začelo postavljati vprašanje, kako neki ZDA zdaj, po porazu v skoraj dve desetletji trajajoči vojni, natanko vedo, kje se nahajajo njihovi nasprotniki. Kmalu je postalo jasno, da so žrtve napada bili civilisti in da so Američani v svoji želji ohraniti obraz pred domačo javnostjo, preprosto uničili prvo tarčo, ki se jim je ponudila. No, na koncu niti ameriški novinarji niso mogli več molčati o očitnem in so s tem prisilili ameriške oborožene sile, da priznajo ‘napako’.
Odgovarjal seveda ne bo nihče.
Umrlo je deset ljudi, med njimi sedem otrok.
To seveda ni prvi in ne zadnji napad ameriških brezpilotnikov, ki je terjal žrtve med civilisti, vsekakor pa simbolizira vso obdobje ameriške zasedbe Afganistana. V imenu boja proti terorizmu so zasedli državo, preganjali skrajneže in pri tem na veliko ubijali nedolžne. Slednji so bili le postranska škoda, za katero nikomur, razen njihovim svojcem, ni bilo posebej mar. Takšni brezobzirni umori so veliko prispevali k povečanju privlačnosti raznih skrajni skupin in so samo še poganjali barko terorizma. Kdo ve, koliko vseh sovražnih borcev, ki bi jih naj Američani ubili, je v resnici bilo le nedolžnih civilistov.
In potem se kdo čudi, da so talibani na koncu zmagali?
Jinov svet 