Vedno sem se čudil, zakaj ustvarjalci serij in filmov vzamejo stara dela, že uveljavljene serije, kakršne so filmi o super junakih ali Zvezdne steze in jih prenovijo tako, da potem bele moške zamenjajo z ženskami ali s pripadniki manjšin. V zadnjem filmu Dune je recimo imperialni ekolog Liet Kynes ženska, čeprav je v knjigi moški. Pred leti je BBC posnel serijo o trojanski vojni, v kateri je bil Ahil temnopolt. Takšnih primerov je ogromno. V imeni raznolikosti se zmanjšuje prisotnost belih moških, ob tem pa se pogosto gre proti željam oboževalcev, ki so pač navajeni na svoje stare junake in potem besnijo po družabnih omrežjih in občasno tudi bojkotirajo te nove izdelke.

Zakaj ustvarjalci raje ne ponudijo nečesa povsem novega? Je res tako težko posneti film, ki se dogaja v povsem drugem vesolju in kjer je glavna junakinja ženska? Črni panter je bil dober primer, kako zelo malo ljudi moti dobra zgodba o super junakih, četudi so skoraj vsi glavni igralci temnopolti in se dogaja v izmišljeni, visoko razviti državi v Afriki. Da moškim ni posebej mar, če je glavni junak ženska, priča kar nekaj dobrih filmov. Recimo Alita, Duh v školjki ali Osmi potnik. V vesolju Zvezdnih stez je bilo malo oboževalcev, ki jim ne bi bila po godu kapitanka ladje Vojager Kathryn Janeway. Zakaj potem? Je res tako težko prodreti z nečim novim? Se občinstvo res toliko bolje odziva na preverjena imena? Gre mogoče za željo, da se kaznuje belopolte moške in čim bolj izrine, v imenu socialne in rasne pravičnosti?

Potem me je spreletelo nekaj drugega.

Na nek način zabavna industrija, in tukaj govorimo predvsem o Američanih in njihovih zahodnih zaveznikih, počne enako, kar se dogaja v realnem svetu. Ženske postajajo vodilni kader v podjetjih, istospolni moški je minister, temnopolti postane predsednik. Raznolikost je vedno večja. S tem seveda ni nič narobe, celo prav je. Zakaj bi samo pripadniki ene barve kože in moškega spola obvladovali prav vse vzvode oblasti. Toda, tu je še nekaj drugega. Namreč, narava sistemov, v katerih prihaja do takšnih sprememb, se čisto nič ne spreminja. Da, bolj politično korektni so, ampak ozadje je povsem enako, kot je bilo vedno. Ni več moškega direktorja deloholika, ki izkorišča svoje zaposlene, zdaj je tu pač ženska, ki počne enako. Generala Smitha je zamenjala poveljnica Johnson, ki z enako vnemo ukazuje uporabo brezpilotnih letal, ki nekje v tretjem svetu ubijajo nasprotnike ZDA.

Dober primer je serija Bridgerton. Če ne veste, gre za nekakšen klon knjig Jane Austen, le da ustvarjen pred kratkim. Prikazuje predvsem življenje zgornjega sloja britanskega imperija tam nekje proti koncu napoleonskih vojn. Vse je zelo podobno, kot da bi odprli Razsodnost in rahločutnost. Le ljudem je drugače ime, drugače pa gre za veliko drame, nekaj spletk in romantike, so plesi in sprejemi, igralci so zelo lepo oblečeni. Edina razlika je, da je veliko igralcev temnopoltih. No, v tistem času veliko pripadnikov višjega sloja seveda ni bilo temnopoltih čeprav bi marsikdo bil presenečen, koliko tenopoltih je v raznih evropskih državah živelo že tedaj, oziroma že mnogo prej. Nekateri narodi so bili mnogo manj rasistični, kot drugi in ponekod zveze, ki so presegale barvo polti, niso bile nič posebnega.

Osebno me nič kaj ne moti, če je glavni junak romantične serije, ki se dogaja v začetku devetnajstega stoletja, temne polti. Navsezadnje je ogromno odličnih igralcev, ki se imajo vso pravico preizkusiti v klasičnih vlogah. Kdo bi vendarle odganjal Morgana Freemana ali Denzela Washingtona? Ne moti me niti prisotnost močnih žensk, še posebej ne v fantastiki, kjer je vse tako ali tako nerealistično, pa se potem ne moremo niti pritoževati, če drobcena ženska pretepe šest imperialnih vojščakov, vseh dvakrat večjih od nje same. Kar me tukaj bolj zanima je, kaj se z uvajanjem raznolikosti prikriva. Recimo, kakšna je bila narava sistema v času, v katerem se Bridgerton odivja? Niti opazite ne izkoriščevalskega, rasističnega, imperialističnega, brutalnega sistema, ki je bil zgrajen na solzah in trpljenju mnogih ljudi po vsem svetu in tudi doma v Angliji. Ti ljudje, na ramenih katerih plešejo bogati, so večinoma povsem nevidni. Nepomembni.

Zdi se, da je bolj kot opozarjanje na naravo sistema, postalo pomembno, da ženske prebijejo strop in se lahko zavihtijo na vse položaje, da je v vsakem filmu ali v podjetju zadostno število pripadnikov manjšin. Minimalne plače, zdravstveno zavarovanje, varna delovna mesta? Bojim se, da vse to zbledi ob kulturni vojni, v kateri je pomembno le, da imajo vsi, čisto vsi, možnost postati okrutni direktorji in podivjani vojni hujskači. A je potem, če temnopolta ženska odloča o življenju in smrti poltičinih nasprotnikov, res kaj drugače? To je dobro vidno predvsem v ameriški politiki. Demokrati se delajo, da so progresivna opcija, ki se bori proti rasizmu in za socialno pravičnost, a potem ne naredijo nič v to smer, tudi če imajo v svojih rokah vse vzvode moči. Zanimiva stvar pri protestih proti policijski brutalnosti, ki so proti koncu Trumpovega predsedovanja pretresali ZDA je bila, da so se ti dogajali večinoma v mestih, v katerih so vladali prav demokrati.

Lahko, da je tu nekje povezava med realnim svetom in svetom zabave. Na vrhu se vodijo kulturne vojne, na dnu pa sistem ostaja enak. Enako izkoriščanje, enaka policijska brutalnost, še vedno slabe plače, tudi suženjstvo, le da zdaj spremenjeno v prostovoljne migracije. Čisto mogoče, da je namenoma tako, da se razbija solidarnost tistih spodaj in se ti ne morejo povezati v močno skupnost, ki bi dosegla spremembe na boljše. Ne, to ne pomeni, da je večja raznolikost v zabavni industriji slaba. Niti približno. Je pa res, da služi za prikrivanje drugih problemov, s katerimi se moramo soočiti.