Ob današnji interpelaciji zoper ministrico za izobraževanje, znanost in šport Simono Kustec, se je še enkrat več pokazalo, kako deluje Državni zbor. Medtem, ko je opozicija enotno kritizirala in napadala ministrico, jo je koalicija družno branila. Kakšnih posebnih odstopanj ni bilo. Ob tem se lahko vprašamo, kako bi poslanci govorili, če bi predsednik vlade še vedno bil Marjan Šarec in SMC del njegove vladajoče koalicije. Tedaj bi bile vloge seveda obrnjene in ob enakem delu ministrice, bi jo tisti, ki jo zdaj napadajo, branili, tisti ki pa jo zdaj branijo, napadali.

Delo ministrice za izobraževanje je bilo v preteklem letu izredno slabo in menim, da je to povsem očitno. Občasno se je celo kdo vprašal, kje ministrica sploh je. Preprosto izginila je in to ni bil samo napačen vtis, ki so ga ustvarili mediji. Interpelacijo torej podpiram, a čisto vseh interpelacij te, ali kakšne druge opozicije, seveda ne podpira, ker je ta pač bolj moje ideološke barve. Ampak pustimo to.

Ko tako opazujem delovanje Državnega zbora, se vprašam, če poslance sploh potrebujemo. Poglejte, imamo proporcionalni volilni sistem, v katerem izvolimo 88 poslancev, dve mesti pa še pripadata manjšinama. Dobimo nekaj političnih strank, ki pa potem, sploh če so dobro organizirane, delujejo kot enoten glasovalni stroj. Odklonov malodane da ni. Vsi poslanci iste politične stranke bodo skoraj vedno glasovali enako. Da, seveda, jasno je, da morajo razmišljati podobno, sicer ne bi bili v eni stranki, ampak v večih, toda, mar je res toliko primerov, ko ni mogoče glasovati drugače kot poslanski kolegi iz iste politične stranke? Če je namreč temu tako, bi morebiti bilo bolje, da pač volimo predsednika stranke, ta pa potem dobi volilnemu rezultatu ustrezno število glasov, pa naj potem sam glasuje. Bomo vsaj privarčevali pri plačah. Zveni kot slaba šala, ampak v tej naši strankokraciji se pogosto zdi čista potrata plačevati 90 poslancev, če pa so poslanci tako zelo prekleto enotni in očitno ne razmišljajo s svojimi glavami, vsaj pri veliki večini vprašanj ne.

V delujoči demokraciji bi morali poslanci ministre presojati glede na njihovo delo in če bi poslanci vladne koalicije videli, da tai delajo slabo, bi tudi morali odtegniti podporo. Obratno velja tudi, saj poslanci ne bi smeli biti zavezani brezobzirni politični strategiji rušenja nasprotnika, tudi če to pomeni, da rušijo uspešnega ministra. Edini primer, ki se ga zdaj spomnim, ko je poslanec opozicije nasprotoval interpelaciji vladnega ministra, je bil poslanec SD Dejan Židan v primeru interpelacije proti ministru za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janezu Ciglerju Kralju. Židan je bil zavoljo tega deležen kar nekaj kritik, a osebno ga zaradi te njegove drže mnogo bolj spoštujem, kot če bi bil le navaden avtomaton, ki bi vedno stisnil proti, ker je pač treba rušiti vlado.

Priznam, težko je najti izhod iz te zagate. Brez obsežne reforme političnega sistema, brez popravkov volilnega sistema, sploh ne, a še potem, če že uvedemo večinski sistem v 88 volilnih okrajih in prepovemo obstoj političnih strank, se bodo v ozadju še vedno tvorile klike, ker pač vsi vemo, da je v številu moč, v Državnem zboru je pa pač treba znati računati in doseči večino.