Po eni strani je bilo in še vedno je smešno opazovati, kako slovenska vlada vodi boji proti Covid-19. Nihče vas ne bo obsojal, če ne veste natančno, kakšni ukrepi sploh veljajo. Ti so se namreč ves čas spreminjali, pogosto tako hitro, da niti pozoren državljan ni mogel slediti. Prihajali so si tudi v nasprotja in s tem krepili vrste skeptikov. Recimo, v imenu reševanja gospodarstva so ljudje veselo hodili na delovna mesta, kjer so se gnetli na majhnem prostoru, a popoldne se taisti ljudje niso smeli družiti privatno, ker bi se tam pač lahko okužili.

Lahko bi rekli, da je šlo in še gre za neizkušenost Janševe vlade. Da preprosto ne znajo drugače in se lovijo. Lahko bi rekli, da je Janševa vlada s tem, ko je pred kratkim zdravnikom obljubila visoko zvišanje plač, nenamenoma stopila na mino in se ni zavedala, da bo ta poteza v zrak vrgla ves javni sektor in bo sledilo negodovanje, ki se bo sprevrglo v jezne zahteve in na koncu morebiti celo v stavke. Lahko bi rekli. A mogoče so vse te poteze čisto namerne.

Čisto mogoče, da gre za namerno uničevanje enotnega plačnega sistema, za rušenje kulture dialoga, ki bi naj vladi in javnemu sektorju omogočala, da brez hujših pretresov za pogajalsko mizo rešujejo svoja nesoglasja in usklajujejo zahteve, vse z upoštevanjem proračunskega stanja. Jasno je namreč, da bo država zelo trpela pod bremenom dolgov, če se bodo ogromni proračunski primanjkljaji, ki jih je ustvarila ta vlada, zavlekli v prihodnost in da čisto vsi deli javnega sektorja preprosto ne morejo dobiti takšnega ogromnega zvišanja plač, kot del zdravstva.

Naj bo jasno, da povsem podpiram vladno politiko reševanja posledic krize s Covid-19 s povečanimi proračunskimi izdatki. Metanje denarja v sistem je preprečilo hujšo recesijo, rast brezposelnosti in posledično nižanje proračunskih prihodkov. Na koncu smo bolj zadolženi, a gospodarstvo raste, brezposelnost je nizka, zaposlenost zelo visoka, država pa gospodarsko dokaj stabilna. Svoje dolgove bomo z leti že odplačali, njihovo breme pa bo toliko manjše, koliko hitreje bomo gospodarsko rasli. Toda, zadolževanje ne more biti neomejeno in to, kar vlada počne zadnje čase, postaja nevarno. Namreč, ne gre več za reševanje gospodarstva in državljanov, gre za kupovanje miru in podkupovanje ključnih delov volilnega telesa. Nobeno presenečenje ni, če so upokojenci še enkrat več deležni pomoči. Upokojenci se v večjem številu udeležjejo volitev. Očitno so tej vladi pri srcu tudi v zdravstvu, zato pa popuščajo njihovim zahtevam. Dvomim, da bodo popuščali šolstvu, ki jim bo v odgovor seveda pripravilo stavko. Kakorkoli, milijoni evrov kar letijo naokrog in proračunski primanjkljaj ostaja zelo visok, ko bi se počasi že moral začeti nižati. Zadolževanje v prihodnosti seveda ne bo več tako poceni, kot je zdaj, saj se že razrašča inflacija in se zapira pipico poceni denarja.

Sistem, ki ga imamo v Sloveniji, ni slab. Javni sektor se jemlje kot celoto in posamezni deli se z vlado in med seboj pogajajo o tem, kakšna bodo razmerja. To je seveda dolgotrajen in mukotrpen proces, toda posledično je sistem dokaj stabilen. Bojim se, da ima ta vlada drugačne načrte. Uničiti ta sistem in javni sektor spremeniti v bojišče vseh proti vsem. Potem bodo tisti, ki bodo imeli večjo pogajalsko moč, dosegli več, tisti z manjšo bodo pa pač morali trpeti, ker se zanje ne bo nihče zavzel. Tako razbit javni sektor bo vlada lažje obvladovala. Če se bo vsak boril samo še zase, solidarnosti ne bo in vlada bo lahko z vso silo udarila po tem ali onem delu.

Del slovenske politike ima željo spodkopati same temelje slovenske države in vzpostaviti bolj arbitrarno obliko oblasti. Takšno, v kateri bo točno določen samodržec brez oziranja na vsa pravila in zakonodajo lažje vladal v državi. Če bo hotel nagraditi del javnega sektorja in ponižati preostanek, ga pač bo in pri tem ne bo iskal kompromisov. Če mu ne bo všeč poročanje kakšnega medija, bo blokiral financiranje. V imenu večje učinkovitosti države, bo preprosto povozil tiste odločitve ustavnega sodišča, ki mu ne bodo všeč. Svoje odločitve bo spreminjal od danes na jutri in se pri tem ne bo oziral na zakonsko podlago. Težil bo k vladavini z odloki, medtem ko bo parlament vedno bolj le nepomemben debatni krožek.

Posledica takšne vladavine ne bo poenotenje pod enim samodržcem, ampak vedno več konfliktov in nezaupanja. Namesto, da bi se vsi deli družbe preko pogajanj sporazumeli o skupnem dobru, postajajo vedno hujši tekmeci, retorika pa vedno bolj sovražna. Po drugi strani neupoštevanje pravil družbo vedno bolj destabilizira in vodi na sam rob državljanske vojne. Protesti in stavke postajajo vsakodnevni dogodki. Seveda, jasno je, da k temu svoje prispeva še izrazito brutalna, žaljiva, celo primitivna govorica vladajočih in njihovih medijskih podanikov.

Ni treba tako. Če želimo ohraniti čim bolj stabilen demokratični sistem, ki bo delal v čim večjo korist za čim več ljudi, potem moramo vse skupaj umiriti. Vrniti moramo nekaj politične korektnosti. Držati se moramo pravil, tudi če nam ta občasno gredo na živce. Rešitve moramo iskati za pogajalsko mizo, vsi skupaj, tako da se nihče ne bo počutil opeharjenega.