Putin in Xi ob otvoritvi olimpijskih iger v Pekingu potrdila tesno partnerstvo med Rusijo in Kitajsko

Uradno je. Živimo v svetu, kjer os Moskva-Peking predstavlja antipod ameriškemu imperiju. Nenehni pritiski ZDA so ju malodane prisilili k tesnemu sodelovanju. Da, obe strani svojega odnosa nočeta imenovati zavezništvo, a to, kar se je spletlo med državama je že zavezništvo. V Washingtonu lahko kar opustijo svoje sanje, da bodo Rusijo obrnili proti Kitajski, jo uporabili kot topovsko hrano in potem eno za drugo uničili obe državi. Napad na eno bo bržkone pomenil tudi napad na drugo, kar bo Američanom prineslo vojno na dveh frontah. Jasno je, da sami resursov za kaj takšnega nimajo več. Prav zaradi tega tako mrzlično iščejo zaveznike.

Težko je vedeti, kaj si je ameriški državni sekretar Anthony Blinken mislil, ko je Kitajce pozival naj zaradi zaostrovanja v Ukrajini pritisnejo na Rusijo. Pametnega zagotovo nič, kajti takšen poziv lahko zraste le v glavi zelo zmedenega človeka, ki hitro pozabi, kaj je počel še včeraj. V Pekingu se namreč dobro spomnijo vseh ameriških pritiskov, njihovih groženj zaradi Tajvana in gradnje zavezništva z državami v regiji, usmerjenega proti Kitajski. Zdaj pa bi naj upoštevali ameriške želje in pritisnili na Putina, naj se, no, kaj? V bistvu je vse skupaj ena velika norost, kajti ruske oblasti so dale jasno vedeti, da ne načrtujejo napada na Ukrajino, a da bodo v primeru, da zahod ne bo upošteval njihovega ultimata, ustrezno reagirali. Da, reagirali bodo tudi v primeru ukrajinskega napada na Donbas. Navsezadnje bodo v tem primeru ob skrajno nacionalistični politiki ukrajinske države bržkone morali preprečiti poskus etničnega čiščenja uporniških republik. Zasedbe Ukrajine ne načrtuje nihče. Ne, celo ukrajinski predsednik Zelenski se pritožuje nad ameriškim širjenjem panike, temu pa se pridružuje tudi turški predsednik Erdogan, ki se je pred kratkim mudil v Kijevu in ki načrtuje nekakšno mirovno srečanje ruskega in ukrajinskega predsednika v Turčiji.

Kitajci ob visokem obisku ruskega predsednika niti ne pogrešajo tistih zahodnih politikov, ki se ob kitajskih olimpijskih igrah ob številnih lažnih obtožbah na račun kitajske države gredo diplomatski bojkot. Xi Jinping in Vladimir Putin sta sestala 4. februarja, kar je signal svetu, kako zelo pomembno je partnerstvo za obe državi. Ob tem so Rusi in Kitajci producirali izjavo, v kateri dajejo vedeti, da bodo na mednarodnem parketu delovali usklajeno. Kitajska podpira rusko stališče do širitve zveze NATO, Rusija priznava, da je Tajvan del Kitajske. Obe državi se zavzemata za mednarodni red, v katerem imperialne ZDA ne bodo mogle same diktirati vsemu svetu.

Takšno puščico, objavljeno na strani ruskega predsednika, so poslali proti ZDA:

Nekateri akterji, ki predstavljajo manjšino v mednarodnem merilu, še naprej zagovarjajo enostranske pristope k reševanju mednarodnih vprašanj in se zatekajo k sili; vmešavajo se v notranje zadeve drugih držav, kršijo njihove legitimne pravice in interese ter spodbujajo protislovja, razlike in konfrontacije ter s tem ovirajo razvoj in napredek človeštva, kljub nasprotovanju mednarodne skupnosti.

Rusija in Kitajska vedno bolj nastopata kot zagovornici mednarodnega reda, medtem ko ZDA verjamejo v svojo izjemnost, ki se kaže v veliki agresivnosti, nenehnih grožnjah, uporabi oborožene sile in sankcij, ki so pogosto še bolj uničujoče, kot same vojne. Pri tem na ves svet gledajo kot na svojo interesno sfero, da pa bi kdo drug lahko imel svojo interesno sfero, nočejo dopustiti. Tako se jim ne zdi nič čudnega, da pošiljajo svoje vojake na same ruske meje, oborožujejo Ukrajino in Tajvan, toda gorje Kitajcem in Rusom, če mislijo, da imajo pravico v svoji soseščini skrbeti za svojo varnost.

Tako je še zapisano v skupni izjavi Kitajske in Rusije:

Strani sta močno zaskrbljeni zaradi resnih mednarodnih varnostnih izzivov in menita, da so usode vseh narodov medsebojno povezane. Nobena država ne more in ne sme zagotavljati lastne varnosti ločeno od varnosti preostalega sveta in na račun varnosti drugih držav. Mednarodna skupnost bi se morala dejavno vključiti v globalno upravljanje, da bi zagotovila univerzalno, celovito, nedeljivo in trajno varnost.

Svet se spreminja. Ameriška moč kopni, partnerstvo med Rusijo in Kitajsko pa je vedno močnejše. Pri tem je zanimivo, kako se je odnos med obema državama skozi zgodovino spreminjal. Ruski imperij je na Kitajsko gledal podobno kot vse evropske imperialne sile in se je za nadzor nad Mandžurijo celo boril z japonskim imperijem. V času komunizma sta obe državi postali partnerici, a prijateljstva je bilo konec po Stalinovi smrti. Iz prijateljstva se je razvilo nasprotovanje, ki je grozilo, da se sprevrže v vojno. Ta nesoglasja med državama so strateško mojstrsko izkoristile ZDA in Sovjetski Zvezi povzročile dodatne skrbi, saj je morala na svojih vzhodnih mejah vzdrževati veliko oboroženo sileo S koncem hladne vojne so se odnosi med Rusko federacijo in hitro rastočo Kitajsko začeli izboljševati. K temu je največ prispeval ameriški odnos. V Washingtonu so na obe državi začeli gledati kot na konkurenta in niti na misel jim ni padlo, da bi upoštevali njihove interese. Zaradi tega je Putinova Rusija začela postajati vedno bolj sovražna. Kitajska je po drugi strani začela čutiti ameriško zavist in strah pred njeno gospodarsko močjo, kar se je že za časa predsednik Obame sprevrglo v ‘preusmerjanje ameriške pozornosti’ iz Evrope v Azijo, pod Trumpom pa v trgovinsko vojno.

Rusija in Kitajska sta kljub ideološkim razlikam postali tesni partnerici, česar ni mogla preprečiti zahodna propaganda. Spomnimo se le vseh opozoril, da bodo Sibirijo preplavili kitajski naseljenci. Nič takšnega se ni zgodilo. Zahodni politiki in novinarji so tudi izkoriščali prastari ruski strah pred ‘rumeno nevarnostjo’, globoko v rusko dušo vgrajeno grozo pred ponovitvijo mongolskega divjanja. Toda, v Rusiji je ta strah skopnel in ruske vladajoče elite zdaj v Kitajski vidijo predvsem priložnost, ne grožnje. Ob tem jih ni strah niti tega, da bo Rusija postala manjši partner mogočni kitajski državi. Nič namreč ne kaže, da bi se v Pekingu nameravali vmešavati v notranje zadeve Ruske federacije, medtem ko ZDA že zelo dolgo kažejo namerno, da rusko državo čim bolj onemogočijo, mogoče celo razbijejo na manjše, bolj obvladljive dele.

Mimogrede, ta kitajska lastnost, da na prvo mesto postavljajo trgovino, v notranjo politiko držav po svetu pa se ne vmešavajo, je prav tista, zaradi katere imajo marsikje raje Kitajce kot Američane. Kitajska za razliko od ZDA, in na žalost tudi nekdanjih evropskih kolonialnih imperijev, v revnih državah gradi infrastrukturo in jim pomaga k razvoju, medtem ko slednji stavijo na vojaško in politično dominacijo, ki se tu in tam sprevrže v barvne revolucije in državne udare.

Eno so besede, drugo dejanja. Ruski in kitajski vrh sta do zdaj že dokazala, da partnerstvo med obema državama ne obstaja samo na papirju, ampak da gre za globoko zaupanje, ki se odraža tudi v odnosu do problematičnih vprašanj. Dober primer je bilo posredovanje Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti v Kazahstanu, potem ko so se v tej bivši sovjetski republiki razširili nemiri, ki so grozili, da se sprevržejo v nasilno strmoglavljenje oblasti. Zavezništvo, v katerem glavno vlogo igra Rusija, je posredovalo na poziv lokalnih oblasti in prispevalo k umiritvi razmer. Kitajska je to potezo podprla. Tukaj se dobro vidi raven sodelovanje med Moskvo in Pekingom. Namreč, Centralna Azija bi lahko bila teren, na katerem bi si navskriž prišli interesi obeh držav, toda to se ne dogaja. Podobno kot strah pred množicami revnih Kitajcev, ki bi naj preplavili Sibirijo, gre tudi tukaj bolj za konstrukt zahodnih medijev, ki med obe veliki sili hočejo zabiti klin nezaupanja. Toda ta vlak je že odpeljal.

Rusija in Kitajska sta že zaveznici in delujeta usklajeno, čeprav svoje partnerstvo skrivata za drugimi besedami. ZDA bodo to že težko spremenile. V zadnjem času sta se obe državi notranje konsolidirali in poskusi destabilizacije skozi razne projekte tipa Navalni ali Hong Kong so spodleteli. Obe velikana imata modernizirane oborožene sile in sta skupaj dovolj močni, da jih ZDA na bojnem polju same ne morejo več premagati. Gospodarsko Kitajska nase veže vedno več držav, ki si lažje privoščijo izgubo trgovine z ZDA, ruska država pa je po nenehnih napadih že odporna na zahodne gospodarske sankcije.

Kaj torej sploh še ostane ameriškemu imperiju? Zbiranje koalicije voljnih, držav, ki bodo pripravljene puščati svojo kri za interese ZDA. Neumorna propaganda, demonizacija, poniževanje, ustvarjanje afer, širjenje sovraštva, kar bo namenjeno ustvarjanju javnomnenjske podpore oboroževanju, pošiljanje vojakov (tudi slovenskih) v bližino ruskih in kitajskih meja. Pritiski, da se zavezniki odrečejo trgovini z Rusijo in Kitajsko in izberejo ameriške izdelke in surovine. Želja, da se svet razdeli v dva bloka in da v enem Washington obdrži svojo prevlado.

K sreči je v svetu, v katerem obstaja jedrsko orožje, velika vojna malodane izključena.