Potem, ko so se v Kazahstanu protesti proti povišanju cen energentov sprevrgli v obsežne nemire in celo v poskus barvne revolucije, je kazahstanski predsednik Kasim-Žomart Tokajev na pomoč poklical zaveznike v Organizaciji pogodbe o kolektivni varnosti. Zavezniki so se odzvali bliskovito in v državo so začele pritekati sile iz Rusije ,Belorusije, Armenije, a predvsem iz Rusije, ki ima na voljo najmočnejše vojaške sile na postsovjetskem prostranstvu in ki ima na voljo tudi dovolj transportnih letal za takšno operacijo.
V zavezništvo so vključene Rusija, Kazahstan, Belorusija, Armenija, Tadžikistan in Kirgizistan.
Medtem so kazahstanske oblasti že same nekoliko stabilizirale razmere, tudi z brutalnim odzivom na nasilne proteste in celo teroristične akcije upornikov. V nekaterih mestih se je začela prava vojna, medtem ko so drugi deli države ostali mirni.
Kot kaže, bo odpor zatrt in predsednik Tokajev se bo obdržal na oblasti. Kaj se je v resnici zgodilo, je težko vedeti, a jasno je, da je nekdo izkoristil sicer mirne proteste in državo pahnil na rob kaosa. Ali so to storili notranji nasprotniki predsednika ali pa tuje obveščevalne službe, predvsem tiste iz Turčije in iz zahodnih držav, bo pokazal čas, ali pa še to ne.
Jasno je, da sta Rusija in Kitajska družno podprli kazahstansko oblast in da je Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti delovala hitro. S tem je Moskva dokazala, da ima zaveznike, še bolj pa, da je pripravljena in sposobna posredovati v svoji regiji. V Belorusiji je Lukašenko sam zatrl proteste, ki so jih pomagale koordinirati nekatere zahodne države, a ruske vojske ni bilo na pomoč, čeprav je bila v ozadju jasno izražena grožnja, da do tega lahko pride. V okolici Ukrajine so nameščene velike ruske sile, kar je signal oblastem v Kijevu in tudi zahodu, da bo Moskva v primeru napada na Donbas posredovala. No, v Kazahstanu je vse šlo bolj hitro, čeprav kaže, da tuji vojaki ne bodo imeli veliko dela, saj so lokalne oblasti že začele vzpostavljati red. Je pa jasno, da je samo dejstvo posredovanja upornikom dalo vedeti, da nekih možnosti v resnici nimajo.
Seveda se je moral oglasiti ameriški državni sekretar Anthony Blinken, ki je ob prihodu ruskih vojakov izrazil bojazen, da bodo ti v Kazahstanu ostali dlje časa. ‘Če smo se nekaj naučili iz nedavne zgodovine, je, da ko so Rusi enkrat v tvoji hiši, jih je včasih zelo težko pripraviti, da odidejo,’ je povedal novinarjem. Zelo zanimivo je, da o tem govori predstavnik velike sile, ki se zelo težko umika iz držav, v katere pošilja svoje vojake. Afganistanci so morali čakati dvajset let, da so njihovi ‘osvoboditelji’ odšli.
Nič čudnega, če se je na Blinkenove besede odzvalo rusko zunanje ministrstvo, ki je na svojem profilu na družabnem omrežju Telegram zapisalo, da ‘ko so Američani v tvoji hiši, potem je težko ostati živ in ne biti oropan ali posiljen.’ Dodali so še, da to dokazuje skoraj tristoletna zgodovina ZDA in našteli ljudstva in države, ki so imeli to nesrečo, da so to izkusili na svoji koži, od Indijancev v Severni Ameriki, Korejcev, Iračanov in drugih.
Izjave, ki prihajajo iz Washingtona so pogosto smešne. Ne le Rusija, tudi številne druge države so deležne obtožb, ki bi v resnici morale biti usmerjene proti ZDA. Američani so namreč tisti, ki po vsem svetu vzdržujejo imperij vojaških oporišč in se nenehno vmešavajo v notranje zadeve drugih držav. Da, Rusija in Kitajska imata svoje interese, a z njune strani preprosto ne vidimo tako obsežnega imperializma, kakor v primeru njihovih ameriških nasprotnikov. Še posebej to velja za Kitajsko, katere zunanja politika je bolj kot ne izolacionistična. Kitajska vojska se ne podaja ravno na vojaške pustoloviščine po svetu in kitajske oborožene sile imajo vsega eno vojaško oporišče v Džibutiju, medtem ko jih imajo ZDA okoli 800. Rusija je bolj agresivna, a tudi tu ni neke primerjave.
Je pa dejstvo, da bo po neuspešni revoluciji Kazahstan postal mnogo bolj previden in navezan na Rusijo in Kitajsko, ki sta oblast podprli. Posledično bi lahko prišlo do izgona tujih nevladnih organizacij, preko katerih se podobne barvne revolucije organizirajo in izvajajo po vsem svetu. Centralna Azija je po ameriškem porazu v Afganistanu tako ali tako malodane nedosegljiva za širjenje zahodnega vpliva, vedno večja težja kitajskega gospodarstva pa bo vso regijo vezala na vzhod, četudi je bil Kazahstan do zdaj deležen ogromnih zahodnih investicij v svoj energetski sektor.
Očitno postaja, da spora med Pekingom in Moskvo, kljub vedno večjemu vplivu Kitajske, ne bo. Obe prestolnici se strinjata, da mora regija ostati stabilna, Rusi pa ne kažejo pretiranega strahu, da bi jih njihov gospodarsko večji partner izrinil
Jinov svet 
One thought on “Kamor pridejo Rusi …”
Komentarji so zaprti.