V nedeljo je nekdanji predsednik Milan Kučan, na slovesnosti ob 80. letnici dražgoške bitke kot slavnostni govornik opozoril, da se pod Janševo vlado z demokratičnimi metodami širijo ideje fašizma. ‘Res je, pri nas ni koncentracijskih taborišč, ni streljanja talcev, požigov vasi, etničnega čiščenja. Vendar so to že skrajne in logične posledice take ideologije. Ne gre pozabiti, da je fašizem prerasel v državno ideologijo in sredstvo za militaristično politiko z osvajalno vojno in zločini zoper človeštvo s tem, da je uporabil in zlorabil mehanizme demokratične parlamentarne demokracije. Tarča te ideologije smo bili tudi Slovenci,’ je povedal Kučan.
Takšna retorika ni nobeno presenečenje in odraža mnenja številnih predstavnikov opozicije, ki jih imajo ob delovanju vlade Janeza Janše. Strah, da vladajoča koalicija počasi razgrajuje inistitucije demokracije, jih preureja in si jih podreja s ciljem, da bi ustvarila drugačno državo, v kateri bi vso oblast prevzela vladajoča stranka, je močno razširjen. Ta strah ni od včeraj. Prisoten je že vsaj zadnjih dvajset let in je tudi razog, zakaj se vsaj zadnje desetletje politika v Sloveniji vrti okoli velikega razkola na SDS in njihove zaveznike na eni strani in na koalicijo socialistov in liberalcev na drugi strani. Velik del volilnega telesa ne voli toliko za nek program ali osebo, kot v prvi vrsti proti gospodu Janši.
Na eni strani strah pred fašizmom, na drugi strani strah pred komunizmom in globoko državo. Slovenija je močno polarizirana in napetosti so velike. Politika te napetosti izkorišča, ker ji omogočajo lažjo mobilizacijo volivcev. Pri tem je približno enako število volivcev, tja do približno 300000 že odločenih, katero stran bodo na volitvah izbrali. Tisti, ki verjamejo Janši, stranki SDS in njihovim medijem, so zvesta publika, ki jo bo težko kaj premaknilo. Na drugi strani je volilno telo bolj raznoliko in nestabilno in si rado išče rešiteljev in jih potem tudi meče na smetišče zgodovine, toda, za SDS ne bodo glasovali nikoli. Odločajo se le, ali bodo bolj zaupali SD, Levici, SAB, LMŠ ali spet komu drugemu. Ti dve skupini sta tarči polarizacije in bosta na koncu glasovali najprej za, v primeru SDS-a in proti v primeru opozicije. Program pri tem ne bo pretirano pomemben. Eni bodo pač hoteli na oblasti Janšo, drugi pač ne.
A potem je tu še pomembno volilno telo, ki bo odločilo te volitve. Gre za bolj liberalne, zmerne ljudi, ki jih politika ne zanima preveč. Ker jih politika ne zanima preveč, tudi ne moremo pričakovati, da jih bo mogoče nagovoriti s kakšnimi obsežnimi programi in jim razložiti bolj zapletene rešitve za težave, ki tarejo našo državo. Preprosto ne bodo zadosti dolgo poslušali. Zaradi tega jih bodo politični strategi poskušali prepričati s površnimi obljubami, z novimi obrazi in pa s širjenjem strahu in sovraštva.
Da je temu tako, že lahko vidimo na obeh straneh. SDS in NSi sta si za najbolj priročno tarčo izbrali Levico in to stranko predstavljata kot najmanj reinkarnacijo boljševikov, ki bodo z bajoneti v morje nagnali vse podjetnike. Venezuela da bo Slovenija, če ji bo vladal Luka Mesec. Seveda ne vedo kaj veliko o Venezueli in o tem, kaj se tam godi in pod kakšnimi pritiski je tista država, a mediji so uspeli Slovencem prodati zgodbo o propadajočem socialističnem peklu. In tako potem SDS in NSi lahko strašita predvsem zmerne volivce, kaj se bo zgodilo, če bo zmagala koalicija KUL in bo Levica v njej imela večjo vlogo. Nekaj podobnega je v ZDA počel Trump, ko je svoje privržence strašil pred komunisti, čeprav njegov tekmec Biden še zdaleč nikoli ni bil socialist, ampak prej zagovornik oligarhije, kakor večina liberalne Amerike. Podobno je tudi v Sloveniji marsikateri privrženec SDS in NSi prepričan, da tisti, ki se v Sloveniji razglašajo za liberalce, to sploh niso in da so pod masko le komunisti.
Na drugi strani se v isti namen uporablja strah pred fašizmom in diktaturo. Janševa vlada jim je seveda dala dovolj vzrokov, da v to verjamejo. Videli smo lahko prekomerno uporabo policijskega nasilja proti protestnikom. Da, slovenska policija se seveda ni obnašala tako brutalno in primitivno kot kakšna francoska ali nizozemska, ko se je lotila proticepilskih protestnikov, a militarizacija je že dobro vidna. Vlada tudi očitno prevzema nadzor nad mediji in v nekaterih delih gospodarstva in nastavlja svoje ljudi, pri čemer se pogosto požvižga na vsa pravila. Na koncu je očitna prav primitivna, zdraharska in sovražna komunikacija nekaterih predstavnikov največje koalicijske stranke. Zanemariti tudi ne gre navduševanja nad Orbanovo iliberalno demokracijo.
Tako se nam rišejo osnovne poteze predvolilne kampanje. Na prvem mestu bosta obe strani mobilizirali trdno jedro svojih podpornikov. Ti ne potrebujejo toliko programa, ker jih napajata strah in sovraštvo. Socialisti in liberalci so v veliki prednosti, ker ima Janševa SDS zelo veliko odbojno moč. Večina Slovencev jih ne mara. Strategi SDS morajo torej ali tako zastrupiti ozračje, da bo čim manj ljudi šlo na volitve in se bo tako povečala teža zvestih podpornikov SDS, ali pa omogočiti, da se med vsesplošnim blatenjem v Državni zbor prebijejo potencialni zavezniki. Povežimo Slovenijo in Naša dežela sta že dobra kandidata in bosta zaradi tega deležni veliko njihove medijske podpore.
Na drugi strani bodo strategi opozicijskih strank in vseh zakulisnih akterjev naredili vse, da še neodločene volivce prepričajo, da glasujejo proti SDS in se ob tem ne odločijo niti za njihove potencialne zaveznike. Pričakujemo lahko zelo boleče napade na Povežimo Slovenijo in Našo deželo. V prvi vrsti se jih bo skušalo predstaviti kot satelite SDS in s tem od njih odvrniti volivce. Drugi del njihove strategije bo z novimi obrazi, v tokratnem primeru z Robertom Golobom in s površnimi obljubami prepričati prav ta ključni del volilnega telesa.
Na kratko, bolj malo možnosti je, da bi lahko sledili zmerni, spodobni predvolilni kampanji, v kateri bi se v prvi vrsti primerjalo politične programe in bi politični akterji s spoštljivi debati prepričevali volivce, zakaj so prav oni tisti, ki si zaslužijo njihovo podporo. Ob tem je seveda vprašanje, kako se bo velikih spremembah v tehnologiji dostopa do volivcev vse skupaj izvajalo. Internet je že zdavnaj postal pomemben del kampanje, samo mislimo si lahko, kako je vse skupaj postalo zapleteno ob vedno večji moči družabnih omrežij.
Jinov svet 