V preteklih dneh so se se razmere v obeh ljudskih republikah na jugovzhodu Ukrajine zaostrile. Okrepilo se je topniško obstreljevanje, vodstvo Luganska in Donecka pa se je odločilo, da v Rusijo evakuira starejše, ženske in otroke. Šlo bi naj za okoli 700000 ljudi. Danes je prišel še ukaz o splošni mobilizaciji. Predsednik Doneške republike Denis Pušilin je včeraj v pogovoru za rusko televizijo povedal, da verjame, da se bliža vojna.

Na frontni liniji med uporniki in Ukrajino je razporejena ogromna ukrajinska vojaška sila, ki lahko kadarkoli začne z obsežno operacijo. Uporniki sami bodo že težko ustavili nalet ukrajinskih sil, zaradi česar bo v nekem trenutku reagirala in posredovala Rusija. Prepričani smo lahko, da bodo zahodni mediji povsem prikrili ukrajinsko obstreljevanje Donbasa in celo večjo ofenzivo, ali pa bodo vse skupaj predstavili kot rusko propagando, v trenutku ruskega posredovanja pa bodo potem trdili, da gre za neizvano agresijo, ki je del večjega Putinovega načrta, da si podredi Ukrajino.

Ukrajina je od državnega prevrata leta 2014 že večkrat vojaško želela rešiti problem na jugovzhodu države, a je ob tem vsakič pogorela. Poraza pri Ilovajsku in pri Debaltsevem sta bila še posebej huda. Uporniki v Donecku in Lugansku so takrat bržkone imeli podporo Rusije, predvsem v tehniki in v prostovoljcih, morebiti pa so v bojih sodelovali tudi nekateri pripadniki ruskih oboroženih sil, čeprav slednje nikakor ni dokazano. Ukrajinska vojska ni več v takšnem raszulu, kot je bila po letu 2014 in ima tokrat večjo prednost tako v številu kot tudi v tehniki, koristili pa so ji tudi zahodni inštruktorji. Toda, Moskva je dala jasno vedeti, da bo v primeru obsežnega napada posredovala in tedaj bo ukrajinska vojska zopet doživela hud poraz. Le stvar razmisleka ruskega vrha bo, kako daleč bodo potem ruske sile posegle, torej, ali se bodo zadovoljile z obrambo Donbasa, ali pa bodo napredovale dalje.

Kdo bi pridobil od ukrajinskega napada na Donbas? Ukrajina in Rusija že ne. Prvi bi bili vojaško poraženi in vsa njihova silna vojska razbita, izgubili pa bi še dodatne dele svojega ozemlja. Rusija bi dokončno zakoračila v novo hladno vojno z zahodom, prisvojitev novih delov ukrajinskega ozemlja pa bi prišla v paketu z velikimi stroški za prenovo in razvoj. Ukrajina pač ni nikakršna nagrada, ampak veliko breme, finančna črna luknja.

Vojna bi bila v interesu ZDA, saj bi zaradi ‘ruske agresije’ evropski partnerji uvedli sankcije proti Rusiji, s tem pa bi Evropejci postali povsem odvisni od dobre volje Washingtona. Američani bi lahko prodajali svoj dražji naravni plin in orožje, medtem ko bi evropske prestolnice poslušno korakale v novo hladno vojno, ne le z Rusjo, ampak tudi s Kitajsko. Po drugi strani bi bila vojna tudi v interesu voditeljev Donbasa, saj celotno območje že od leta 2014 živi v svojevrstnem peklu. Ukrajinski napad bi jim prinesel bolečo vojno, a potem končno mir. Frontna črta bi se premaknila proč od Donecka in Luganska, Ukrajinci bi pa po porazu bili manj drzni in si jih ne bi več upali skoraj vsakodnevno obstreljevati. Vsekakor je tu še tretja stran, ki si želi vojne. To so razni skrajni nacionalisti v vrstah ukrajinske vojske, ki sanjajo o zmagoviti vojni proti Rusiji.

Dejstvo je, da se je medsebojno obstreljevanje v Donbasu okrepilo. Pri tem je treba opozoriti, da to še ne napoveduje nujno obsežne ukrajinske operacije. V primeru napada bi bilo obstreljevanje skoraj zagotovo mnogo hujše. To nam daje razlog za optimizem, da gre le za zavržne provokacije in da rezultat ne bo vojna.