Ameriški predsednik Biden je v torek napovedal prepoved uvoza ruske nafte, naravnega plina in premoga. Ob tem je ameriškemu prebivalstvu sporočil, da bodo s tem ruski vojaški mašineriji zadali še en boleč udarec, a jasno je tudi, da bodo prav Američani ceno za to plačali na bencinskih črpalkah.
Da se v ZDA tega zavedajo, priča že naravnost nespodoben obisk ameriških diplomatov v Venezueli. Popolnoma so pozabili, da je Washington proti Venezueli uvedel uničujoče gospodarske sankcije, za predsednika priznal Juana Guaidoja in predsednika Madura označil za diktatorja, povrhu pa je izvedel še piratsko dejanje, ko je zasegel iranski tanker, ki je v Venezuelo prevažal gorivo. Ameriške gospodarske sankcije so namreč tako prizadele venezuelsko naftno industrijo, da ni več v zadostni meri sposobna predelave nafte in je odvisna od iranske pomoči.
Američani si želijo, da bi Venezuelo odtrgali od zavezništva z Rusijo in se polastili njihove nafte, kar bi jim pomagalo prestati šok, ki prihaja. Namestnik ruskega predsednika vlade Novak je celo napovedal, da bi embargo na ruski izvoz lahko ceno sodčka nafte zvišal na 300$. Toda, težko verjeti da bi se predsednik Maduro odrekel zavezništva z Rusijo, ki mu je v preteklih letih skupaj s Kitajsko in Iranom stala ob strani. Zavedati se mora, da bo v primeru uničenja Rusije Venezuela zopet tarča ameriškega napada.
Ta epizoda kaže na šibkost ameriškega imperija, ki kadarkoli se zaplete v večji konflikt v enem delu sveta, dopušča da se krepijo konkurenti v drugem delu sveta. Dober primer je bila njihova t.i. vojna proti terorizmu, ki je Kitajski in Rusiji dala dve desetletji časa, da sta se okrepili. Spopad z Rusijo bo zdaj dal še več časa Kitajski, ki bo seveda izkoristila umik zahodnih podjetij iz Rusije. Kitajsko gospodarstvo bo še raslo, posledično pa bo tudi več denarja za modernizacijo oboroženih sil. Podobno si lahko olajšanja obetajo v Iranu in v Venezueli. Tisti, ki še pred kratkim niso hoteli njihove nafte, bodo še kako srečni, če jo bodo lahko dobili.
Seveda je tukaj tudi nevarnost, da bodo ZDA in zavezniki v paniki izvedli vojaški napad na kakšno državo proizvajalko nafte in tako skušali zmanjšati svojo bolečino. Je pa ameriško klečeplazenje pred venezuelskim predsednikom dokaz, da v konfliktu kolektivnega zahoda z Rusijo ne gre za demokracijo. Seveda, Maduro je bil v Venezueli čisto demokratično izvoljen za predsednika, a v ZDA so ga razglasili za diktatorja. Zdaj, ko ga potrebujejo, je zanje zopet predsednik, Juan Guaido pa pozabljen. Jasno je tudi, da nihče na zahodu ne bo prekinil odnosov s Savdsko Arabijo, nazadnjaško diktaturo, ki v sosednjem Jemnu že leta vodi brutalno vojno.
Jinov svet 