Ruske oborožene sile skupaj z vojaki Doneške in Luganške republike še vedno napredujejo, vendar je ta napredek upočasnjen. Ukrajinske sile so se zaprle v večja mesta, od koder jih je težko odstraniti, saj so obkrožene s civilnim prebivalstvom, kar onemogoča večjo uporabo topništva in letalstva.
Očitno postaja, da je rusko vodstvo to vojno začelo z dvema predpostavkama. Najprej, računali so, da je večina prebivalstva Ukrajine pripravljena sprejeti ruske čete, ali pa bo vsaj nevtralna. Zaradi tega so tudi v začetku zelo hitro napredovali in velika mesta kot Harkov, Černigov in Mariupol le blokirali, niso pa bili dovolj previdni in so tako nasprotniku dali ogromno možnosti, da napada in uničuje posamezne konvoje. Drugič, oborožene sile so šle v boj zelo mehko in niso uporabljale težje oborožitve, da ne bi povzročile preveč civilnih žrtev, saj je končni cilj nadzor nad Ukrajino, ne pa ustvarjanje zamer in s tem prilivanja olja na ogenj odpora.
Do zdaj je postalo očitno, da bodo ruske oblasti morale počasi spremeniti način vodenja vojne. Če bodo hotele zmanjšati izgube v svojih vrstah, bodo morale napredovati počasneje in ob večji uporabi topništva in letalstva, to pa bo povzročilo večje žrtve med civilnim prebivalstvom. Pričakujemo lahko kar nekaj izredno grdih prizorov.
Na tem mestu je vojno v Ukrajini dobro primerjati s tisto v Siriji. Podobnosti je kar nekaj. Rusi so v vlogi napadalca v Ukrajini, bili pa so tudi v Siriji, le da so v Siriji nudili predvsem letalsko podporo, medtem ko so se na tleh borili sirski vojaki, iranski prostovoljci in pripadniki libanonskega gibanja Hezbolah.
V obeh primerih gre za zelo zapletene razmere na terenu, ki pa jih zahodna propaganda predstavlja povsem poenostavljeno. V Siriji so govorili o uporu ljudstva proti režimu predsednika Asada, tukaj o boju poenotenega ukrajinskega ljudstva proti ruski agresiji. Oboje je laž. Sirija je bila od vsega začetka razdeljena in po prvem šoku se je del prebivalstva poenotil za vladajočim režimom. Pri tem je šlo tudi za verske razlike, saj so se radikalizirali predvsem suniti, medtem ko Asad pripada sekti alavitov in tudi kristjani so z nelagodjem gledali na divjanje islamskih skrajnežev. Ukrajina je tudi razdeljena, dokaz česar je bil konflikt na vzhodu države, a tudi drugod je razkol ostal, le da zaradi brutalnega pritiska skrajnih nacionalistov, bolj pod površjem. To je tudi razlog, zakaj kljub okupaciji Krima in Donbasa, kakor so rusko prisotnost tam poimenovali v Kijevu, ni bilo nobenega resnega odpora.
ZDA, nekatere evropske države, Turčija in nekatere zalivske monarhije so Sirijo preplavile z orožjem in s tujimi borci. Pri tem jim ni bilo mar, komu so orožje in denar pošiljali, tako da je kakšen paket pomoči ‘čisto slučajno’ padel tudi v roke Islamske države. V resnici so vsi vedeli, da množice radikaliziranih mladeničev romajo v Sirijo (in tudi v Irak), kjer polnijo vrste Islamske države in Al Kaide (ki se je priročno preimenovala) in jim ni bilo mar, če je posledično prišlo do terorističnih napadov v Evropi. Cilj je bilo uničiti Asadov režim, tudi če je to pomenilo, da se bo Islamska država polastila Damaska in Bagdada. Do tega bi tudi prišlo, če v to vojno ne bi posegla Iran in Rusija.
V Ukrajini je enako, le da so islamske skrajneže nadomestili skrajni nacionalisti. To dobro vidimo v prihodu tujih prostovoljcev. Nihče ne pomisli, zakaj za vraga se ob relativno velikem prebivalstvu Ukrajine več mož ne priključi ukrajinskim oboroženim silam. Z lahkoto bi na noge postavili milijonsko vojsko, a je ne. Potrebujejo tuje borce. Razlog je bržkone v tem, da se domače prebivalstvo ni pripravljeno boriti v tej meri, kot nam to prikazujejo napi mediji.
V Ukrajino enako kot je to bilo v primeru Sirije, priteka ogromno orožja.
V Siriji so tuji borci počasi postali vodilna sila, v Ukrajini se lahko zgodi nekaj podobnega. Seveda je tu velika nevarnost, da se bo kateri od skrajnih nacionalistov vrnil domov in potem v kakšni Franciji ali Nemčiji izvedel teroristični napad, ampak v tej igri vladajočim elitam ni mar za takšne posledice, saj jih ne bodo plačali sami. Vojna proti Rusiji je na prvem mestu.
V Siriji je leta in leta divjala krvava vojna in napredovanje vladnih sil je bilo počasno. Bati se je, da se podobna usoda obeta tudi Ukrajini. Skrajneži so odlično motivirani in se bodo borili do konca, orožja pa imajo tudi dovolj, zaradi česar bodo ruske oborožene sile morale napredovati počasneje in ob uporabi topništva in letalstva, to pa bo nekatera ukrajinska mesta spremenilo v ruševine. Toda, razmerje sile je v njihovo prid, tako da bo rezultat, podobno kot v Siriji, poraz skrajnežev, ki jih podpira zahod.
Propagandno zahodni mediji v Ukrajini uporabljajo enake prijeme kot v Siriji. Molči se o skrajnežih, ki jih podpira zahod in nenehno demonizira nasprotnika, torej Asadov in Putinov režim. Izpostavlja se le divjanje ene strani, medtem ko se o drugi molči. Dober primer je Alepo. Malokdo ve, da je bil Alepo razdeljen na del, ki so ga nadzorovale vladne sile in na del, ki so ga nadzorovali uporniki. Seveda so tudi uporniki obstreljevali vladni del, ne le obratno, a o tem nihče ni poročal. Zdaj vidimo enako dinamiko v primeru Ukrajine, ko zahodni mediji poročajo le o ruskem obstreljevanju ukrajinskih mest, ne najdejo pa nobene besede o ukrajinskih bombah, ki padajo na Doneck. Kot, da tega sploh ne bi bilo. Molk.
Za čustveno manipuliranje se zlorablja otroke, seveda spet le tiste, ki umrejo na pravi strani, medtem ko se o žrtvah na sovražni strani molči. Ob fotografijah mrtvih otrok so zelo uporabne tudi zgodbe o namernem bombardiranju bolnišnic. V Siriji je ‘ruski napad na zadnjo bolnišnico v Alepu’ postal malodane slaba šala, v Ukrajini bomo skoraj zagotovo deležni poročil o nenehnih ruskih napadih na bolnišnice, šole, vrte in podobno, čeprav je to bolj malo verjetno, ker nima nobenega vojaškega smisla. So pa takšne zgodbe seveda dobre za prepričevanje občinstva, da je treba nekaj narediti in podpreti dobavo še več orožja, ali celo vojaško posredovanje.
Čisto mogoče je, da bomo tudi v Ukrajini videli provokacije z uporabo kemičnega orožja. V Siriji so uporniki vladne sile pogosto obtoževali uporabe kemičnega orožja, čeprav ti niso imeli nekega pravega vojaškega razloga, da bi ga uporabili, saj je do napadov prišlo skoraj vedno takrat, ko so uporniki že izgubljali. Seveda so uporniki imeli dober razlog, da so vladne sile obtoževali takšnih napadov. S tem so trkali na vrst zahodnega občinstva in zahtevali vzpostavitev območja prepovedi poletov in celo vojaške napade, do katerih je potem res prišlo, čeprav na sam potek vojne niso imeli nobenega posebnega vpliva. V Ukrajini bi podobno funkcijo kot napadi s kemičnim orožjem v Siriji lahko igrale jedrske elektrarne. Kar nekaj vznemirjenja je tako sprožil incident v jedrski elektrarni v Zaporožju.
Vojna v Ukrajini je šele na svojem začetku, vendar bi trenuten zastoj na bojiščih lahko kazal na dolgotrajno puščanje krvi. Rešitev za pogajalsko mizo se zdi malo verjetna, saj ukrajinske oblasti ne bodo hotele kapitulirati že zaradi tega, ker bi jih potem skrajneži preprosto pobili. Primer enega izmed pogajalcev ukrajinske strani, ki so ga obtožili izdaje in potem po hitrem postopku usmrtili, je dovolj poučen. Ta primer tudi kaže, kakšni skrajneži zdaj obvladujejo ukrajinsko državo in kako daleč so pripravljeni iti. Čas bo pokazal, ali se bo Ukrajina spremenila v Sirijo na vzhodu Evrope. Upamo lahko, da temu ne bo tako, a sam sem vedno bolj pesimističen.
Jinov svet 