Prva žrtev vojne je vedno resnica, pravijo. To je bilo dobro videti, ko so ukrajinske oblasti začele trditi, da so na Kačjem otoku v Črnem morju ruske sile napadle ukrajinsko posadko, ki se ni želela predati. Vseh trinajst Ukrajincev bi naj umrlo junaške smrti. Zahodni mediji so celo vrteli posnetek pogovora med rusko vojaško ladjo in Ukrajinci so svojim sovražnikom poslali en velik ‘Jebi se!’

Toda kaj, ko so se v ruskih medijih že kmalu pojavili posnetki zajetih ukrajinskih vojakov, ki jih je bilo veliko več, kot le trinajst. Bila je to ravno enota s Kačjega otoka, živa in zdrava. Ni bilo boja, predali so se.

Evropska unija je na svojem ozemlju prepovedala delovanje ruskih medijev RT in Sputnik, v veliki meri je onemogočeno tudi delovanje drugih ruskih medijev. Na drugi strani so v Rusiji prepovedali delovanje opozicijskih medijev in začeli onemogočati ameriška družabna omrežja Facebook in Twitter. Sprejeli so zakon po katerem vsakemu, ki bo delil lažne novice, grozi zaporna kazen. Številni zahodni mediji so zaradi tega preprosto spakirali kovčke in odšli.

Na obeh straneh vodijo informacijsko vojno in razmere v Ukrajini predstavljajo le iz svojega zornega kota. Zahodni mediji vojno predstavljajo kot brutalen napad ruskih čet, ki namerno napadajo civilne cilje, zaradi česar se proti zahodu valijo kolone beguncev, medtem ko same ruske sile na bojišču doživljajo hude neuspehe. Na drugi strani ruski mediji še vedno poročajo o ukrajinskem obstreljevanju Donecka, trdijo, da se skrajni nacionalisti skrivajo za civilnim prebivalstvom in jim ne pustijo, da bi se preko humanitarnih koridorjev na varno rešili iz obkoljenih in blokiranih mest.

Propaganda deluje. V Rusiji po anketi VCIOM 68% podpira vojaško operacijo v Ukrajini, 22% pa ji nasprotuje. V ZDA po anketi Ipsos/Reuters 74% Američanov meni, da bi morali nad Ukrjaino uvesti območje prepovedi poletov, kar bi pomenilo vojno napoved Rusiji, 80% pa jih meni, da bi morali končati z uvozom ruske nafte. To so posledice medijskega viharja, ki med običajne državljane vnaša strah in sovraštvo. Vsak, ki si drzne na vojno v Ukrajini gledati bolj nepristransko, je tarča napadov. Nič čudnega, če v politiki in v medijih malodane ni odstopanj. Nihče si niti ne upa, sicer mu grozi, da bo tarča medijskega pogroma, ali pa ga bodo preprosto izginili in ne bo več dolgo novinar ali analitik, ki bi ga vabili v studio, da bi razlagal o tem, kaj se dogaja. Tako je pri nas in po vsem zahodu, tako je tudi v Rusiji.

Gremo po poti Kitajske. Kitajska se je zaprla pred tujimi mediji in ameriškimi družabnimi omrežji in na področju internet velikanov razvila svojo industrijo, ki povsem zadostuje za domače potrebe. Na tak način se je izolirala pred poskusi destabilizacije od zunaj, in bodimo pošteni, ameriška družabna omrežja so odlično sredstvo za destabilizacijo celih držav. V Rusiji mnogi že dlje časa opozarjajo, da država ne more biti resnično neodvisna, če nima svojih družabnih omrežij, svojih internet iskalnikov in svojih ponudnikov video vsebin. To, da zdaj prepovedujejo Twitter in Facebook, ni nobeno presenečenje. Želijo jih nadomestiti s svojimi alternativami. Ne gre samo za vprašanje propagande, ampak tudi gospodarske priložnosti za domača podjetja.

Rusija se zapira, ampak naivno bi bilo trditi, da je kolektivni zahod kaj bolj odprt. Primer onemogočanja ruskih medijev je v nebo vpijoč, toda po drugi strani poteka drugačen proces, ki ga je najbolje imenovati amerikanizacija. Ljudje verjamejo, da so razgledani, da informacije dobivajo iz različnih virov, a dobivajo jih le preko nekaj velikih centrov, ki so večinoma doma v ZDA. Kaj gledajo in kaj berejo odločajo na zahodu, predvsem Američani. Še celo, če je izpostavljen kakšen avtor iz Afrike ali Azije, je le ta moral najprej skozi neko zahodno sito. Skoraj nič ne pride do nas neposredno, zaradi česar je ameriška propaganda tudi tako zelo učinkovita. Temelji za sovraštvo do njihovih globalnih konkurentov so že zdavnaj postavljeni, ne le v medijih, ampak tudi v zabavni industriji. Ni treba poudariti, da nima nekega smisla spremljati domačih medijev, recimo v Sloveniji, ker vse prej že izveš v ameriških medijih. Včasih se zdi, da preprosto prepisujejo.

Vse skupaj bo kmalu še hujše. Internet je razbil monopol velikih medijev, ki so prej lahko nadzorovali, o čem in kako se govori. Zdaj je veliko alternativ. V imenu boja proti lažnim novicam je že do zdaj, predvsem po Trumpovi zmagi na ameriških predsedniških volitvah bilo ogromno onemogočanja alternativnih medijev in brisanja profilov na družabnih omrežjih, ki bi naj širili lažne novice. Bati se je, da se bo to le še zaostrilo. Na eni strani tisti z drugačnimi mnenji ne bodo več dobili prostora v velikih medijih, po drugi strani bodo deležni šikaniranja, celo izgube zaposlitve, če bodo preveč glasni na spletu. Ni več izključeno, da ljudem ne bodo zapirali bančne račune, ali jih pošiljali v zapor.

Popolnoma zapreti nas v mehurčke ne morejo. To dokazujejo že Kitajci, ki predirajo veliki spletni zid, ki jim ga je postavila oblast. Toda, možnost, da kaj pride tudi z druge strani, se bo zmanjšala, kar bo hkrati zmanjšalo možnost za dialog in povečalo moč velikih medijev in politike, da svoje prebivalstvo napolnijo s sovraštvom do trenutnega nasprotnika. Včeraj so to bili proticepilci, danes so Rusi, jutri bodo Kitajci, odvisno od interesa vladajočih. Ob tem bo veliko vlogo igrala spletna drhal, razni aktivisti in pobesneli spletni uporabniki, ki bodo namesto države iskali in napadali vsakogar, ki bo odstopal od uradne linije in zahtevali najhujše kazni. Če že ne bodo šli tako daleč, se bodo zadovoljili z bojkotom in z ignoriranjem, z blokiranjem in zapiranjem med vrste enako mislečih, zaradi česar bodo še slabše razumeli svet okoli sebe, a to je že druga zgodba.

Malo vse skupaj spominja na Orwellovo distopijo 1984.