Seznam držav, ki se nočejo pridružiti zahodnim sankcijam proti Rusiji je zelo dolg. Ta seznam kaže tudi globoko delitev na kolektivni zahod in preostanek sveta. Med pomembnimi državami, ki želijo ohraniti svoje dobre odnose z rusko državo je tudi Indija, ki pa je zaradi tega tarča ameriških pritiskov. Kar je seveda nespametno, saj je prav Indija eden ključnih elementov ameriškega sistema zavezništev proti Kitajski.
Indijska naftna družba Indian Oil Corp. je nakup opravila kljub mednarodnemu pritisku ZDA in drugih zahodnih držav, da bi Rusijo zaradi vdora odrezala ssvetovnega energetskega trga. Indija, največja demokracija na svetu, uvozi približno 85 odstotkov vse nafte, ki je porabi.
Največji delež nafte, ki jo Indija porabi, 27 odstotkov, prihaja iz Iraka, sledijo Savdska Arabija s 17 odstotki, Združeni arabski emirati s 13 odstotki in ZDA z 9 odstotki.
Nekoliko naivno in nespametno se ZDA in zavezniki obračajo tudi na Kitajsko, češ da naj ta država pritisne na Rusijo, čeprav sta prav Rusija in Kitajska v zadnjih dveh desetletjih postali partnerici, ki svojega glavnega nasprotnika vidita v ZDA. V Pekingu še nisi pozabili diplomatskega bojkota svojih olimpijskih iger in negativne medijske propagande zaradi ‘izginotja Peng Shua’, ‘genocida’ v Sinkjangu in nemirov v Hong Kongu, sploh pa jim je jasno, da bodo po uničenju Rusije za podoben scenarij na vrsti sami.
So države, ki imajo zelo slabe odnose s kolektivnim zahodom in jim je v interesu, da ohranijo trgovino z Rusijo, kakor na primer Iran, so države, ki hočejo v novi hladni vojni ostati nevtralne in trgovati z vsemi, kakor Pakistan, so pa tudi države, ki so močno odvisne od ruskih surovin, kakor je to v primeru ruske pšenice. Velik del Afrike je močno odvisen od uvoza ruske pšenice, glede na to, da Rusi nadzorujejo vedno večji del Ukrajine pa razmere slabša še to, da je tudi Ukrajina pomemben izvoznik. Ko zahodni politiki grozijo in silijo te države, naj se odpovedo trgovini z Rusiji, v nevarnost spravljajo njihovo prebivalstvo, ki bo zaradi tega soočeno z mnogo višjimi cenami hrane, kar lahko vodi v politično destabilizacijo, lahko pa pa tudi v lakoto.
Zaradi svoje neodvisne zunanje politike se zahodnim sankcijam noče pridružiti niti Erdoganova Turčija. Erdoganova politika je še posebej zanimiva, saj je hkrati v konfliktu z Rusijo, a s to državo tudi sodeluje. Sporna točka ni le Ukrajina, kateri Turki dobavljajo napredne brezpilotne letalnike, ampak tudi Sirija, Libija in konflikt med Armenijo in Azerbajdžanom, to pa ne pomeni, da Erdogan in Putin ne znata najti skupnega jezika.
Vedeti moramo, da Rusija ni izolirana, kakor to želijo predstaviti zahodni politiki in mediji, ampak da tukaj gre za spopad med kolektivnim zahodom in Rusijo, medtem ko preostanek sveta želi ohraniti svojo nevtralnost in še naprej trgovati z Rusijo. Za preostanek sveta vojna v Ukrajini pač ni nič drugačna kot vojna v Iraku in v Afganistanu in zaradi tistih dveh vojn tudi nihče ni uvajal gospodarskih sankcij proti ZDA. Marsikdo rusko operacijo v Ukrajini seveda obsoja in želi mir, kakor je obsojal tudi ameriško okupacijo Afganistana in Iraka in uničenje Libije. Obsojanje agresije pa že ne vodi takoj do sankcij.
Posledica zahodnih sankcij proti Rusiji je tudi velik strah po svetu, da njihov denar naložen v zahodnih bankah ni varen in da jim lahko njihovo lastnino hitro odvzamejo, kakor se to zdaj dogaja ruskim oligarhom. Sporočilo te poteze je bilo prav grozljivo in strel v lastno koleno.
Države po svetu, ki z Rusijo ne morejo več trgovati v zahodnih valutah, iščejo alternative in s tem krepijo svoje valute, predvsem pa kitajsko. Doba ameriškega $ kot rezervne valute sveta se bliža h koncu, kar bo zelo zmanjšalo moč ZDA, ki so do zdaj lahko s finančnimi sankcijami zelo prizadele svoje nasprotnike. Da je stvar resna, pričajo že pogovori med Savdsko Arabijo in Kitajsko, da bi del nakupa savdske nafte Kitajska opravila v svoji valuti. Savdska Arabija je tesen zaveznik ZDA, a očitno se tudi v Rijadu zavedajo, da se neka doba končuje in začenja nova.
Jinov svet 