Vojna v Ukrajini se vedno bolj zdi ponovitev vojne v Siriji, kar obeta dolgotrajno in boleče puščanje krvi. Ruski napad, oziroma vojaška operacija, kakor to imenujejo v Moskvi, se je začela 24. februarja in je po zelo hitrem začetnem napredovanju zastala in se sprevrgla v počasno, metodično uničevanje ukrajinskih sil in v boje v mestnem okolju, zaradi česar veliko ceno vojne plačuje civilno prebivalstvo.
Pred začetkom ruskih vojaških operacij so tako na zahodu, kot tudi v Rusiji imeli nekaj napačnih predstav o svoji moči in o nasprotniku. Na ruski strani je vladalo prepričanje, da jih bodo prebivalci revne in skorumpirane Ukrajine pričakali ali z navdušenjem, ali pa nevtralno in da večjega odpora ukrajinskih oboroženih sil ne bo. To je tudi bil razlog, zakaj so kolone ruske tehnike v prvih dneh vojne bliskovito hitro napredovale v notranjost države, ne da bi kdorkoli pretirano skrbel za njihovo varnost. Prav tako so bili na ruski strani prepričani, da bo to operacijo mogoče izvesti brez večjega števila vojakov in brez bolj trdega pristopa in so se otepali uporabe letalstva in topništva, da bi povzročili čim manj škode in nezadovoljstva med ukrajinskim prebivalstvom. Namreč, večje kot je uničenje, večja je pripravljenost ukrajinskega prebivalstva, da se upira tudi po ruski vojaški zmagi, uničena država pa je tako ali tako le še dodatno breme za ruski proračun, saj obnova ni poceni.
Rusija je za operacijo v Ukrajini skupaj z obema republikama zbrala okoli 200000 vojakov. Ukrajinska stran je vsaj na papirju bila zmožna zbrati skoraj do pol milijona vojakov, a to res le na papirju. Kljub temu je bilo od začetka jasno, da je ruskih sil premalo za hitro zmago, zaradi česar je tudi marsikdo bil prepričan, da ruskega napada ne bo, ali pa bo ta omejen na osvoboditev ozemlja obeh republik in na vzpostavitev kopenskega mostu do Krima. Mimogrede, do uresničitve tega logičnega cilja niti ni več tako daleč. Toda, ruske sile so vojno razširile in se utaborile pred Kijevom in Harkovom.
Če so Rusi napačno prebrali odločenost ukrajinskih oboroženih sil, so v Ukrajini ves čas lagali o enotnosti in odločnosti večine svojega prebivalstva. Množice mladih moških niso in še vedno ne derejo v vrste ukrajinske vojske in oblast v Kijevu je celo delila orožje civilistom, iz zapora izpustila zapornike in povabila tuje borce. Prav tako so na zahodu popolnoma narobe ocenili sposobnost ruske vojske, da v Ukrajini vodi dolgotrajno operacijo, prav tako pa so zmotno verjeli, da bodo sankcije uničile rusko gospodarstvo. V nasprotju s poročanjem zahodne propagande, Rusija ni izolirana in trguje z večino sveta, ki se noče vmešati v to novo hladno vojno, analitiki pa v tem letu napovedujejo približno 10% BDP in rast že v prihodnjem letu. Da bo Kitajska podprla Rusijo, je bilo jasno od vsega začetka. O poročilih, da ruski vojski primanjkuje streliva in hrane in da se bo zdaj zdaj sesula, niti nima smisla izgubljati besed.
V Moskvi zatrjujejo, da nikoli niso pričakovali bliskovite zmage, in delno je to tudi res, a po drugi strani je po začetni strategiji in po številu zbranih sil jasno tudi, da niso pričakovali tako odločnega odpora. O številu žrtev nimamo točnih podatkov, a že samo rusko obrambno ministrstvo je priznalo, da so v prvem tednu izgubili 500 vojakov. To je bila posledica hitrega napredovanja, kar je ukrajinskim branilcem dalo možnost, da napadajo posamezne enote, ki so se nezaščiteno premikale po cestah in jih je bilo dokaj enostavno uničiti s topništvom ali s protioklepnim orožjem. Toda, ta faza vojne je že končana, saj je vodstvo ruske vojaške operacije spoznalo, da mora spremeniti strategijo. Ta je zdaj zelo podobna tisti v Siriji, kar nakazuje dolgotrajno vojskovanje.
Ruske oborožene sile zdaj delujejo v dveh smereh. Po eni strani je cilj uničevanje ukrajinske vojske z letalskimi in topniškimi napadi, počasno mletje nasprotnika. Gre za iskanje ukrajinskih položajev, poveljniških točk, skladišč, oporišč, celo posameznih oklepnikov in njihovo uničevanje. Iz dneva v dan Ukrajinci izgubljajo več in skoraj nemogoče je, da bi zahod lahko poslal dovolj orožja, sploh pa prostovoljcev, da bi to preobrnilo ta negativni trend. Spet, dobro je narediti primerjavo s Sirijo, kamor je zahod ob podpori zalivskih monarhij in Turčije pošiljal prav neverjetne količine protioklepnega orožja, kar pa vseeno ni zadostovalo za zmago upornikov.
Po drugi strani je očitno, da je prvi cilj vojne zavzetje mesta Mariupolj, potem preusmeritev sil proti severu, dokončanje obkolitve in uničenja najboljših ukrajinskih sil postavljenih pred mestom Doneck, potem pa nadaljevanje prodora proti Harkovu in Zaporožju. Večina fronte je zdaj dokaj statična in ruske sile niti ne kažejo kakšne želje po napredovanju. Spet, to je po eni strani posledica pomanjkanja sil, po drugi pa spremembe načina vojskovanja in želje po minimiziranju svojih izgub. Ali imajo v Moskvi namen zavzeti Kijev, je seveda tudi vprašanje, saj je obkolitev mesta lahko tudi samo oblika pritiska, da ukrajinske oblasti prisili k diplomatski rešitvi vojne. Toda, kakšen je pravi cilj te vojne, ve le rusko vodstvo. Ni izključeno, da ne nameravajo zavzeti ozemlja celotne države, četudi bi takšna operacija zahtevala mesece, ali celo več kot leto, da ne govorimo o letih in letih boja proti odporniškemu gibanju na zahodu države.
Ukrajinska stran je ob očitni premoči ruskega vojaškega stroja izbrala edino logično pot in se utaborila sredi mest. Jasno je, da to ruski strani onemogoča hitro napredovanje, saj morajo vedno izbirati, koliko svojih vojakov bodo žrtvovali v čiščenju mesta in v kakšni meri bodo uporabili topništvo in letalstvo in s tem povzročili veliko žrtev med civilinim prebivalstvom. To je še posebej težko v mestu, kakršno je Mariupolj, kjer je večina prebivalstva Rusov in jih ruske sile želijo osvoboditi, ne pa pobiti.
Medtem ko Rusija v Ukrajini vodi vojaško operacijo, Ukrajina v prvi vrsti vodi PR kampanjo, saj se zaveda, da vojne ne more zmagati brez vojaškega posredovanja zahodnih držav. To je tudi razlog, zakaj je toliko poročil o uničenih bolnišnicah, mrtvih Ukrajincih, ki da so jih Rusi pobili med čakanjem na kruh in tako dalje. Ni izključeno, da v bližnji prihodnosti ne bomo videli provokacije s kemičnim orožjem, kar bodo v Kijevu izkoristili za apeliranje na zahodne prestolnice, naj nad državo uvedejo območje prepovedi poletov. Seveda, to je izključeno, ker bi pomenilo razširitev vojne, nekaj česar si niti v Washingtonu ne želijo. Tako ali tako so Ukrajincem že zdavnaj povedali, da jih s svojimi vojaki branili ne bodo. Ukrajinci so pač topovska hrana za obračun z rusko državo in vse dobaljanje orožja ni namenjeno temu, da bi zmagali, ampak da bi Rusom povzročili čim več izgub v čim daljši vojni.
Po enem mesecu vojne v Ukrajini smo prešli iz ene faze ruskih operacij v drugo. Kako se bo vse skupaj končalo je seveda zelo nehvaležno napovedovati, saj niti ne vemo točno, kakšen je pravi cilj. Noro se zdi razmišljati, da so se namerili pokoriti celotno ozemlje sosednje države, a potem, neracionalno se je zdelo tudi, da s takšnim številom vojakov začnejo vojno proti tako veliki državi, kot je Ukrajina. Trenutno se zdi še najbolj verjetno, da bomo priča ponovitvi vojne v Siriji, torej zelo počasnemu napredovanju. Najprej bo padel Mariupolj, potem bo konec doletel najboljše ukrajinske sile na vzhodu države in tako dalje. Glede na to, kakšen je odpor, bodo številna mesta popolnoma uničena.
Jinov svet 