Nič novega, bi lahko rekli. Nimamo LDS in Drnovška, imamo pa Gibanje Svoboda Roberta Goloba. Izredno labilno volilno telo, ki teka od rešitelja do rešitelja in ki se zapisuje na liberalno sredino, bo očitno še enkrat odločilo volitve. Te bodo hkrati tudi volitve proti vladi Janeza Janše. Kot da bi gledali reprizo volitev leta 2014, ko se je na oblast povzpel Miro Cerar. Instant stranke pač še vedno niso iz mode, čeprav sem sam bil prepričan, da bo tokrat vendarle drugače.

Razmerja moči so jasna. Janez Janša s SDS še vedno lahko računa na relativno zmago, v najslabšem primeru pa na drugo mesto za Golobom. Skupaj s svojimi tradicionalnimi zavezniki v NSi ne more doseči večine v Državnem zboru. Potrebuje zaveznike in te lahko išče predvsem v Povežimo Slovenijo in v Naši deželi. Od uspeha teh dveh strank je odvisno, ali bo še vedno predsednik vlade. To je, razen če katera od političnih strank, ki zdaj napoveduje, da z Janšo v koalicijo ne bo šla nikoli, ne prelomi svoje obljube. V tem primeru se seveda mora zavedati, da bi to pomenilo njen konec, kakor se je to zgodilo nekdaj mogočni SMC. Volivci na levi sredini so razdeljeni o marsičem, a v svojem odklonilnem mnenju do prvaka SDS zagotovo ne.

Toda, tudi Povežimo Slovenijo in Naša dežela in mogoče še Jelinčičev SNS vsaj po anketah javnega mnenja še niso dovolj. Da bi te tri stranke, ali vsaj dve izmed njih, dosegle dovolj dober rezultat in skupaj nabrale 8 ali 12 poslancev, je bolj malo verjetno.

Na drugi strani lahko povezava med koalicijo KUL, v kateri so SD, LMŠ, SAB in Levica z Gibanjem Svoboda osvoji tudi do 55 poslanskih mest. Da, katera izmed šibkejših članic KUL je lahko tudi neuspešna, če se bo večji del liberalnega volilnega telesa premaknil h Gibanju Svoboda. LMŠ in SAB bi tukaj lahko imela problem. SAB se mora povrhu spopadati še z DeSUS in z Našo deželo Aleksandre Pivec, saj vse te tri stranke nagovarjajo upokojence.

Na kratko, Janez Janša si ne sme privoščiti nobenega spodrsljaja, medtem ko si ga njegovi nasprotniki lahko in še kljub temu na volitvah dosežejo večino.

Na žalost bo zelo pomembne teme v tej predvolilni kampanji zasenčila vojna v Ukrajini. Delno bo to posledica želje nekaterih političnih strank, da z njo prekrijejo zase neugodna razmerja moči in se skrijejo za vojno retoriko, delno pa nesposobnosti medijev, da postavijo druga vprašanja. Prvo soočenje predstavnikov parlamentarnih strank na RTV Slovenija je že pokazalo, da bodo mediji pretirano veliko časa posvečali vojni v Ukrajini in se ubadali z dokaj nepomembnimi stvarmi, kakor je napotitev diplomatov v Kijev.

Janševa vlada je v zadnjih dveh letih imela to nesrečo, da se je morala spopadati s širjenjem Covid-19 in iz gospodarskimi posledicami ukrepov za njegovo zajezitev. Resnici na ljubo pri tem ni bila ne posebej uspešna ali neuspešna, ampak povprečna. Po številu umrlih za Covid-19 glede na milijon prebivalcev Slovenija ni izjema, po pogosto neracionalnih ukrepih pa tudi ne. Gospodarsko je vlada vodila socialistično politiko, bržkone po vzoru drugih evropskih držav in s tem preprečila gospodarski zlom. Da, zadolževanje je bilo ogromno, a alternativa še mnogo slabša. Opozicija bi seveda počela enako, zaradi česar njihovih kritik v tem primeru ne gre jemati preveč resno. Da je ob takšnem metanju denarja v gospodarstvo in med državljane ogromno nepravilnosti, je tudi jasno.

Zanimivo ob tem je, da nič ne kaže, da bi vsi Covid dodatki kakorkoli vplivali na javnomnenjsko podporo. Če si je vlada želela kupiti zmago na volitvah, ji to preprosto ni uspelo. Oziroma, vsaj ta trenutek nič ne kaže na to.

Kakor je bilo pričakovati, je Janševa vlada pospešeno delala na prevzemu sistemov države in na vodilne položaje postavljala svoje ljudi. Lotila se je tudi medijev, ker v SDS pač menijo, da le z nadzorom medijev in njihovo spremembo v kopije Nova24tv lahko temeljito spremenijo odnos Slovencev, ki so do njih dvotretjinsko negativno nastrojeni. Nekaj je tukaj seveda tudi čisto preprostega nagrajevanja lastnih kadrov z dobrimi službami. Vse politične stranke to počnejo, zaradi česar tudi vseh debat o poliitčnem kadrovanju ne gre jemati preveč resno. Navsezadnje nismo otroci, da ne bi videli, kako naš sistem v resnici deluje.

Pomembnih tem, o katerih bi se politične stranke in njihovi predstavniki morali pogovarjati je veliko. Če se Slovenija nima kaj vmešavati v vojno v Ukrajini, pa mora politika najti načine, kako minimizirati posledice te vojne, predvsem šok na področju energentov, rast cen hrane in tako naprej. Ob željah po zelenem prehodu je zdaj pravi čas, no, v resnici že zelo zamujamo, da na novo zastavimo svojo energetsko politiko in si zagotovimo čim večjo neodvisnost. Povezano s tem je tudi vprašanje prometa, predvsem nadgradnje železnic in javnega transporta, kar bo ob visokih cenah energentov vedno večjega pomena. Kmetijstvo je ključno. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na stanovanjsko politiko, na davčno politiko, na vprašanje zdravstva, šolstva, a tudi na vprašanje naše demokratične ureditve in vmešavanja politike v delovanje medijev.

Veliko ljudi se na volitvah odloča predvsem na podlagi simpatij do vodilnih obrazov političnih strank in zelo površnega ocenjevanja njihovih programskih izhodišč. Zadostujejo slogani. Delijo se še v eno izmed treh velikih političnih grupacij, torej med liberalce, konservativce in socialiste, kar je sicer zakrito zaradi zelo velike ponudbe političnih strank in poenostavljeno na delitve glede višine davkov in vloge države v gospodarstvu in podobne. Politične stranke se temu prilagajajo in izhajajo iz čisto realnih osnov, zaradi česar se tudi pogosto ponavljajo kot pokvarjene plošče. Večina volivcev pač ne prebere političnih programov ali se poglablja v velikost kadrovskega bazena, ki ga neka stranka premore. Če bi temu bilo tako, bi se recimo vprašali, kako Robert Golob namerava v tako kratkem času popolniti vrste Gibanja Svoboda s primernimi strokovnjaki.

Strategije posameznih političnih strank so zdaj že jasne. SDS mobilizira svoje privržence in skuša z negativno kampanjo odbiti čim več volivcev svojih nasprotnikov. Skupaj z NSi so si za pomembno tarčo izbrali Levico, saj tako lahko trdijo, da je glas za katerega izmed njihovih nasprotnikov, četudi ne za Levico, glas za levičarsko skrajnost. NSi, Povežimo Slovenijo, Naša dežela so se pozicionirale na sredino in se predstavljajo za zmerno opcijo. Da, tudi NSi, ki na tem mestu dela določen prelom s SDS. Povežimo Slovenijo in Naša dežela želita nagovoriti podeželje. Na drugi strani je na prvem mestu antijanšizem, ki je čisto dovolj za uspeh celotnega bloka, a ker je na prizorišču toliko strank, mora vsaka najti svoj pristop. LMŠ, SAB in Gibanje Svoboda se umeščajo v liberalni tabor, SD še vedno vztraja na roza socialni demokraciji, Levica ima bolj trdno socialistična stališča. SAB, DeSUS in Naša dežela se spopadajo za podporo upokojencev. Nad vsem tem visi prezentacija vodilnih obrazov in njihova sposobnost, da volivce prepričajo v svojo ustreznost.

Na teh volitvah bodo ključne stranke z dokaj nizko javnomnenjsko podporo, ki pa lahko na koncu dneva povsem spremenijo večjo sliko. Mimogrede, to je tudi eden izmed razlogov, zakaj je Aleksandra Pivec vedno znova tarča napadov. Namreč, če Povežimo Slovenijo in Naša dežela obe dobita nad 4%, to izredno poveča možnosti Janeza Janše, da sestavi novo večino. Po drugi strani se lahko obe stranki medsebojno izničita, če dobita tam 2, 3% vsaka. Podobna nevarnost je na drugi strani, če recimo SAB in LMŠ dosežeta premalo za preboj v Državni zbor, a povezavi KUL in Gibanje Svoboda odneseta ključne %. Naša dežela bi seveda lahko mirne volje sodelovala tudi v vladi Roberta Goloba ali Tanje Fajon.

En mesec je relativno dolga doba in razmerja moči se lahko še spremenijo, a zavedati se moramo, da na nek način živimo v času konstantne predvolilne kampanje. Kaj posebej novega politika ne more izumiti, čeprav lahko lansira kakšno afero. Zelo pomembno je seveda tudi, kako se bodo vodilni obrazi odrezali na političnih soočenjih, pa tudi tako, kakšno kampanjo bodo politične stranke vodile na terenu in na spletu. Sam ocenjujem, da nekaj prostora za premike vsekakor še je in da nihče ne bi smel predčasno slaviti zmage. Ob tem bi dodal, da ima Janez Janša pred seboj težjo pot, kot stranke KUL in Gibanje Svoboda.