Slovenija ima nekaj skupnega s Francijo in z ZDA. V vseh treh državah je prišlo do zanimive politične delitve, ki najmanj koristi progresivnim silam. Melenchon, Sanders in Mesec so trije predstavniki progresivnih, socialističnih sil, ki so se in se še nahajajo v nezavidljivem položaju, medtem ko liberalni center, (Biden, Macron in Golob) opozarja pred nevarnostjo populistične desnice, torej pred Trumpom, Le Penovo in Janšo.
V bistvu je preprosto. Tradicionalno desnico, ki je predstavljala konservativni in delno tudi nacionalistični blok, je prizadela populistična revolucija in naplavila dokaj ekstremne predstavnike, s tem pa nagnala strah v kosti vladajočim elitam, predvsem tistim liberalnega kova. Seveda se je strah prenesel tudi v socialistične kroge, ki so postali najbolj priročna tarča teh politikov z desnice. V vedno bolj razklani družbi je prvi cilj postal boj proti takšni politiki in vse drugo je postalo manj pomembno. Janša, Le Pen ali Trump, povsod ista logika. Naenkrat ni bilo več časa za medsebojne, ideološke spopade, vse je bilo treba podrediti tej bitki. V ZDA so se demokrati poenotili za Bidnom, pri nas so ljudje taktično glasovali za Goloba. V obeh primerih so s tem celo tisti, ki zagovarjajo bolj socialistični pristop, tlakovali pot nadaljevanju stari, liberalni politiki. Tudi Francija ni danes nič drugačna, kot je bila pred petimi leti.
Levica je na državnozborskih volitvah dosegla borih 4,39% in s tem pet poslanskih mest. Koordinator Luka Mesec je ponudil odstop, ki pa ni bil sprejet. Zdaj se bo Levica z Gibanjem Svoboda pogajala o sestavi nove vlade. Ob tem bo imela stranka majhno težo in bo težko korigirala liberalna nagnjenja Golobove stranke, ki v bistvu ni nič drugega, kot reinkarnacija Drnovškove LDS. Če bo Levica zahtevala kaj bolj radikalnega, ali celo grozila z izstopom iz koalicije, bo Golob lahko z lahkoto delal naprej v koaliciji s SD, čez čas pa ne bo več imel težave niti s sodelovanjem z NSi. Programsko zaradi tega ne bo imel večjih težav.
Na Levico moramo gledati kot na izraz socialističnega gibanja v tej državi, takšno kot to v tem trenutku pač je. Če bo Levica kot stranka izginila, bo nastalo nekaj novega. To ni problem. Problem za socialistični tabor je, da očitno nima večjega dosega, pri tem pa je še znotraj razklan glede pristopa. To vidimo v odnosu med umirjenim Luko Mescem in bolj radikalnim Miho Kordišom, a tudi v odnosu med Levico in SD. Če se obrneš na eno stran, pridobiš podpornike, a izgubiš druge in obratno. Kordiš nagovarja določeno populacijo, Mesec drugo. Vse ima svoje pluse in minuse. Toda, kakorkoli obrneš, se zdi, da je strop za Levico tam nekje pri 10% in povezava med Levico in SD, taktično modro izvedena, lahko dobi do 20, 25%.
Ko spremljamo premike na političnem parketu, nam mora biti jasno, da ljudje večinoma vedno znova volijo stranke z enakim ideološkim predznakom. Okoli tretjina je zvesta navezi SDS in NSi, nekaj od teh se na volitvah izgubi v manjših izpostavah, kakršna je SLS. Potem je tu še ogromno ljudi, ki vedno znova iščejo novega rešitelja in podpirajo instant stranke. To so ljudje, ki so pred dvema desetletjema podpirali Drnovška, ki so na oblast pripeljali Cerarja, se štiri leta kasneje razbili med SMC, LMŠ in SAB, tokrat pa zmago podelili Robertu Golobu. Potem so tu še politične stranke, ki tako ali drugače nagovarjajo bolj socialistično usmerjene državljane. Levica, SD, delno tudi DeSUS. Njihov doseg je že zadnjih dvajset let dokaj slab. Le enkrat je uspelo SD, ampak to samo zato, ker je Borut Pahor uspel stranko premakniti proti liberalni sredini in na tak način nagovoriti volivce nekdanje LDS. Ni mu uspelo, ker bi vztrajal pri tradicionalnih socialističnih temah, ker bi grmel proti oligarhiji in zahteval velik dvig minimalnih plač in nastopal kot izpostava sindikatov.
Zdi se torej, da je Levica v nezavidljivem položaju. Seveda, tega še poslabšuje dejstvo, da se del medijev prav trudi to stranko prikazati v najslabši luči, a to ni bistvo njihovega problema. Zdi se, da ni dovolj ljudi, ki bi jih lahko nagovorili. Podobno težavo imajo pri SD.
Vprašanje, zakaj je temu tako, je ključno. Očitno je, da ne živimo več v časih, ko je bilo mogoče nagovarjati ogromne množice delavcev, ker se je struktura gospodarstva spremenila. Toda, tega na žalost nihče niti ne počne več tako, kot nekoč po zahodnem svetu socialna demokracija. Prvo mesto pogosto prevzemajo druge teme. Kulturna vojna je dober primer. Pravice manjšin, istospolno usmerjenih, še vedno prisotno sovraštvo do prevladujoče religije, odnos do migracij, to pogosto stopa pred nagovarjanje zaposlenih z nizkimi zaslužki. Seveda ne gre za slovensko posebnost, po vsem zahodu je prav belopolti pripadnik delavskega razreda, moškega spola, vedno bolj tarča in tudi volivec populistične desnice. Tudi, če s tem večinoma deluje v svojo škodo.
Kulturno vojno za ohranjanje svoje dominacije zelo radi izkoriščajo liberalci, saj s tem lahko prekrivajo ekonomska vprašanja, na katera bi radi odgovore tisti na dnu. Na žalost je tudi socialistični tabor vedno bolj žrtev tega, potem pa ne čudi, da recimo stranka, kot je Levica, najbolje uspeva v takšnem urbanem centru, kot je Ljubljana, drugje pa ima mnogo manj uspeha.
Je to mogoče spremeniti? Težko. Če bi začela socialna demokracija, kar Levica v resnici je, SD pa tudi, bolj poslušati prebivalstvo z nižjimi dohodki, trgovke, proizvodne delavce, čistilke, potem bi tudi morala spremeniti nekatere svoje poglede. Te ljudi verjetno mnogo manj, kot izobraženo elito premika vprašanje pravic transpolnih oseb, so pa zaskrbljeni zaradi pritoka migrantov, katere potem delodajalci izkoriščajo za nižanje njihove pogajalske moči. Zopet, plusi in minusi. Če začnejo nasprotovati odprtim mejam, potem bodo poželi nekaj simpatij med tistimi, ki jih zdaj nagovarja populistična desnica, a zagotovo jih bodo veliko izgubili med aktivisti po urbanih centrih, ki bodo v tem videli grozovit nacionalistični izpad. In tako naprej.
V Levici, a tudi v SD, bodo morali dobro premisliti o svojem položaju in o tem, kaj deluje, kaj ne deluje, kako nagovoriti več volivcev. Mogoče se bo celo treba sprijazniti, da bo v bližnji prihodnosti zelo težko doseči kakšen boljši volilni rezultat in bo edina pot naprej preko gradnje koalicij z liberalnim, a pri določenih temah tudi s konservativnim blokom. Navsezadnje se preko takšnega povezovanja in usmerjenega pritiska da doseči določen premik.
Jinov svet 