Ruska vojaška operacija v Ukrajini traja že sedemdeset dni. V zadnjem času boji potekajo predvsem na fronti od predmestij Donecka na jugu, mimo Severodonecka na vzhodu in potem do Izjuma na severu, kjer je ujeta ogromna ukrajinska vojaška sila. Koalicija ruske vojske in sil LNR in DNR nima večje številčne prednosti in mora napredovati proti dobro vkopanim Ukrajincem, na terenu posejanim z večjimi in manjšimi naselji. Vsesplošnega juriša ni, saj v tej fazi vojne rusko poveljstvo stavi na počasno in metodično uničevanje nasprotnika in skuša minimizirati svoje izgube. Zaveda se namreč, da so Ukrajinci ujeti, nimajo več veliko težkega orožja, začenja jim zmanjkovati goriva in streliva in tudi niso sposobni večjih premikov in protinapadov.
Nadaljuje se postopno uničevanje strateških ciljev po Ukrajini. Rusko letalstvo in raketne sile so šele v zadnjem času začele uničevati ukrajinsko infrastrukturo, s čimer otežujejo prevoz težkega orožja, ki se v državo vali iz zahoda. Podobno tudi niso takoj uničili skladišč goriva. Napadi, ko so prišli, so seveda negativno vplivali na ukrajinsko sposobnost preskrbe njihovih enot na terenu, pozna pa se pomanjkanje goriva tudi na bencinskih črpalkah, kjer nastajajo vedno daljše vrste. Bolečina, ki jo ruska stran zadaja Ukrajincem, je vsak dan večja, a to se dogaja postopno in zelo počasi, kakor da bi ta vojna naj trajala ne le še mesece, ampak mogoče celo leta.
Kdo ve, če tako na koncu tudi ne bo.
Primer Mariupolja nam kaže, kako se ta vojna vodi, kajti podoben proces lahko vidimo recimo v bojih za Popasno, še eno mestece, v katerem boji potekajo že tedne in v katerem je napredek zelo počasen. Sile Luganške republike nadzorujejo večino juga mesta. Opazovalcem dogajanja v Mariupolju se je tudi moralo zdeti, da ruske sile skorajda ne napredujejo, tako počasi so prevzemale nadzor nad posameznimi deli mesta, a na koncu so branilce le potisnile v jeklarno Azovstal, kjer se ti držijo še zdaj. Seveda, tam so Ukrajinci povsem nenevarni in čakajo na svoj konec, medtem ko potekajo pogajanja o odhodu civilistov. Branilci nimajo več oklepa, topništva skoraj zagotovo tudi ne, skrivajo se v podzemlju in računajo, kako dolgo jim bodo še držale zaloge hrane. Njihovi oblegovalci jih medtem še vedno napadajo in imajo čas na svoji strani.
Zahodni propagandisti zdaj širijo teorijo tem, da želi Rusija do 9. maja doseči večji uspeh, ampak glede na delovanje ruskih oboroženih sil in njihovih republikanskih zaveznikov iz Donecka in Luganska, nobenih časovnih rokov ni. Ne, ruska stran je potek te vojne določila že v prvih dveh tednih vojne, ko je uničila večino ukrajinskega letalstva in imobilizirala ukrajinsko vojsko. Zdaj si lahko vzame čas, kajti nasprotnik ni sposoben večje protiofenzive. Lahko le čaka v svojih utrdbah in se brani. To daje manj številčnim napadalcem možnost, da sami izbirajo, kje in kako bodo napadali in ta hip, verjetno pa bo to trajalo še nekaj mesecev, bodo boji potekali predvsem na preostankih ozemelj Luganške in Doneške republike, ki jih še nadzoruje Ukrajina. Prvi cilj je, tako kaže, zavzeti mesti Liman in Barvinkovo in od severozahoda ogroziti Slavjansk.
Da Ukrajinci niso sposobni večjih ofenzivnih akcij, dokazujejo že njihovi neuspešni poskusi v okolici Harkova in Hersona, kjer imajo ruske oborožene sile na voljo manj sil in čakajo, da se končajo boji na vzhodu. Prav tako Ukrajinci ne izkoristijo dejstva, da frontna črta na severu države poteka kar po meji med Rusijo in Ukrajino. Če že, potem gre za posamezne napade z brezpilotnimi letali helikopterji in raketami na strateške cilje v ruskem zaledju, a večina tega že prestreže ruska protizračna obramba. Vse, kar Ukrajincem uspeva, je zavzetje kakšne manjše vasi, kakor recimo nedavno v okolici Harkova, kar potem predstavijo kot veliko zmago Ne gre za večje operacije. Ukrajinske oborožene sile se očitno soočajo s pomanjkanjem težje tehnike, zaradi česar tudi zahod v državo pošilja vedno več tankov, oklepnikov in topništva. Poljska bi naj tako poslala kar 270 tankov T-72.
Veliko vprašanje je, ali vse dobave orožja lahko spremenijo razmere na terenu. Kot smo lahko videli do zdaj, protioklepna in protiletalska orožja tega niso, saj ni velikih tankovskih napadov, ampak ruska stran veliko uporablja topništvo in tako od daleč melje ukrajinske položaje. Mimogrede, bolj kot znameniti Javelini, Ukrajincem uspehe prinaša kombinacija brezpilotnih letal in topništva, kar omogoča, da iz navadnega topništva nastane ogromna ostrostrelska puška. Na ta način obe strani dokaj natančno zadevata nasprotnika.
Jasno je tudi, da večje kot je orožje, ki ga kolektivni zahod pošilja v Ukrajino, večja je možnost, da ruski obveščevalci to zaznajo in potem rusko letalstvo uniči. Napadov na skladišča je veliko, zadnji je bil na letališče v Odesi, kjer bi naj po navedbah ruskega obrambnega ministrstva bila brezpilotna letala, rakete in strelivo. Bilo bi zanimivo vedeti, koliko teh pošiljk sploh prispe na cilj. Čisto mogoče je, da se za pošiljanjem orožja skriva predvsem želja orožarske industrije po večjih zaslužkih, prav tako pa vojaških struktur na zahodu, da se polastijo bolj modernega orožja. Ko recimo Poljska pošilja svoje stare tanke, računa na to, da bo kupila nove, proizvajalci pa si že manejo roke.
Tesno povezana z vojno v Ukrajini, je tudi gospodarska vojna med kolektivnim zahodom in Rusijo. Na tej fronti vedno bolj kaže, da bo Evropa utrpela hujše posledice. Kljub temu, da sankcije do zdaj niso delovale, ruska valuta je recimo povrnila svojo vrednost, rusko gospodarstvo pa se ni sesulo, napovedujejo nove sankcije, v prvi vrsti embargo na uvoz ruske nafte, ki bi naj bil uveden do konca leta. Na tem področju države Evropske unije lahko nadomestijo izpad, saj Rusija ne predstavlja nezamenljivega deleža globalne produkcije, a tudi tu se kažejo negativni učinki, saj po eni strani to sili cene goriva navzgor, po drugi strani pa polni rusko blagajno, ki lahko črpa manj nafte in služi več denarja. Seveda je na planetu dovolj držav, ki bodo rusko nafto kupovale naprej in to verjetno mnogo ceneje kot Evropejci, kar bo znižalo konkurenčnost evropskega gospodarstva. Hujše težave bodo s prepovedjo uvoza ruskega plina, ki ga v doglednem času ni mogoče nadomestiti. Zdi se, da so evropske vladajoče elite pripravljene močno znižati standard svojega prebivalstva.
Ob embargu na rusko nafto se postavlja vprašanje, ali evropske države potem ruske nafte preprosto ne bodo kupovale preko tretjih držav. Uradno bo recimo nafto kupila Turčija in jo potem prodala Nemčiji. Podobno namreč že poteka odrekanje ruskemu plinu, ko nekatere evropske države glasno trdijo, da ruskega plina več nočejo, v zakulisju pa ga kupujejo tako, da ta prihaja najprej v Nemčijo, potem pa nazaj na Poljsko.
Propagandna vojna medtem divja naprej. Te dni je tudi ukrajinska stran priznala, da ‘duh Kijeva’, junaški pilot, ki bi naj sestrelil ogromno ruskih letal, ne obstaja. Se pa nadaljuje proizvodnja ‘vojnih zločinov’ ki bi jih naj izvršila ruska stran, s tem pa ohranja pritisk na zahodno javnost, naj še naprej podpira Ukrajino. Rusko stran se pri tem predstavlja malodane kot podljudi, nekako tako, kot so to počeli nacisti v času druge svetovne vojne. Dober je spodnji primer, ‘umetnina’ na kateri so Rusi predstavljeni kot orki. Da to deli nekdanji vodilni švedski politik Carl Bildt, že kaže na razširjenost takšnega rasističnega gledanja na vojno. Toda, problem seveda je, da med Rusi in Ukrajinci neke posebne razlike seveda ni. Vprašamo se lahko, ali zahodna politika na oboje ne gleda kot na orke, le da ene izkorišča za spopad z drugimi, ali kakor pravijo, ta vojna se bo bila do poslednjega Ukrajinca.
O propagandi nima smisla izgubljati veliko besed. Jasno je, da bo informacijsko vojno kolektivni zahod z lahkoto dobil, ker ruski propagandisti preprosto ne morejo tekmovati. Toda, dobil jo bo predvsem med zahodnimi intelektualnimi elitami, ki tako ali tako podpirajo prevladujoči liberalni red. To ne bo spremenilo rezultata vojne v Ukrajini, ker vpliva na rusko prebivalstvo nima. Ne, ker bi ruski propagandisti bili tako dobri, ampak ker je v preteklosti bilo narejenih preveč napak. Že odnos do ruskih športnikov je marsikateremu prebivalcu Rusije dal jasno vedeti, da v zahodnem svetu prijatelejv nima. Da ne govorimo o tišini ob zločinih, kakršen je bil tisti v Odesi 2. maja 2014. leta. Povprečni Rus si zdaj misli, da bi zahodne sile z gospodarskimi sankcijami mirno izstradale vse rusko prebivalstvo, če bi le lahko. To je tudi razlog, da protivojni protesti ne bodo ustavili vojaške operacije v Ukrajini.
Samo opazka. Propagandisti so do zdaj že nekajkrat napovedali, da bo ruskim oboroženim silam zmanjkalo streliva, goriva, hrane, celo da so njihove izgube tako velike, da imajo Ukrajinci na voljo več uporabnih tankov. Neumnost. Ruski vojaški stroj mirno melje dalje.
Mirovnega dogora za zdaj na žalost ni pričakovati.
Jinov svet 