Dvajset vidnih politikov in intelektualcev je novo vlado pozvalo k ‘razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini.

Poroča Dnevnik:

Kot je zapisalo skoraj 20 vidnih intelektualcev in politikov, med njimi oba še živeča nekdanja predsednika republike Milan Kučan in Danilo Türk, sicer ni nikakršnega dvoma, da je ruski predsednik Vladimir Putin z ukazom o napadu na Ukrajino zagrešil »neizbrisljiv vojni zločin«.

A v tem pozivu ne razpravljajo o okoliščinah, ki so privedle do krvave drame, temveč ugotavljajo, da je konflikt prestopil 100. dan, da so okupacijske sile zasedle in nadzorujejo petino ukrajinskega ozemlja ter da vse dosedanje sankcije niso omajale Putinove odločenosti za nadaljevanje agresije. Zahodno oboroževanje ukrajinskih sil prispeva k moči njihovega odpora, a realnih možnosti, da bi lahko v celoti pregnale agresorja s svojega ozemlja, ni.

Kljub neumorni propagandi, tudi skozi zahodne medije vedno bolj pronica spoznanje, da Ukrajina te vojne ne more dobiti. Večina politike se je tega tako ali tako morala zavedati od vsega začetka, a si ni upala priznati, saj se je bala ogorčenih napadov s strani medijev in raznih spletnih aktivistov. So seveda tudi večje sile, ki jim vojna v Ukrajini koristi in se proti Rusiji z veseljem borijo do zadnjega Ukrajinca. Washington je s to vojno dosegel, da je Evropa poslej povsem podrejena in sama zase ne more narediti ničesar več.

Jasno postaja, da pošiljanje orožja Ukrajini ne bo prineslo zmage. Več je razlogov, zakaj je temu tako. Če orožje pošiljate v državo, katere nasprotnik ima zračno premoč in lahko od daleč z raketami in s topništvom uničuje vaše tanke in topove, potem vse to v bistvu pošiljate v uničenje. Da, vojna se bo zaradi vseh protioklepnih raket in tankov, ki so jhi Ukrajinci prejeli, zavlekla, ne bo pa se zaradi tega spremenil rezultat te tragedije.

»Več sofisticiranega orožja prejme Ukrajina, več ga aktivira tudi Rusija. Tako se vojna podaljšuje in eskalira v dolgotrajno pozicijsko vojno, ki prinaša dolgotrajno pobijanje in uničevanje, s podražitvami energentov in žitaric pa ima za talca Evropo in velik del sveta. Zaradi draginje in lakote v revnih državah lahko pričakujemo nov, še hujši begunski val,« so zapisali. Zato ocenjujejo, da morata Zahod in Slovenija kot njegov del poiskati alternativne pristope k ukrajinski vojni – take, ki bi rusko in ukrajinsko vodstvo pripravili k resnim mirovnim pogovorom.

Ko spoznanje o neizbežnosti ukrajinskega poraza postaja močnejše, vedno več ljudi na zahodu razmišlja o premirju in nekem mirovnem sporazumu, s katerim bi vojno ustavili in Ukrajino še rešili. Težava je v tem, da Rusija premirja ne potrebuje. Zahodni propagandisti že lahko trdijo, da bo ruskim oboroženim silam kmalu zmanjkalo streliva, hrane, da se bodo vojaki zaradi ogromnih izgub uprli, da bo zaradi sankcij pokleknilo rusko gospodarstvo, a temu pač v resnici ni tako. Rusija lahko vojno na tak način, kot do zdaj, vodi še leta in leta.

Zakaj bi torej Rusija želela mir, če z vojno pridobiva več? Še posebej, če ji bodo zahodne države hotele vsiliti opustitev nadzora nad ozemljem Ukrajine, ki ga že zasedajo in od koder jih Ukrajinci sami ne morejo več izriniti. Da bi Ruse pripeljali za pogajalsko mizo, bi jim morali ponuditi zelo veliko. Skoraj vse, kar zahtevajo, tega pa noben zahodni politik ne bo podpisal. Vsaj zdaj še ne. In Ukrajina bo gorela še naprej.

Jasno je, da bo malodko na zahodu pripravljen priznati vojaški poraz. Saj veste, poraženci težko karkoli zahtevajo. Zmagovalci so tisti, ki na zemljevidu rišejo nove meje.