Teden dni po tem, ko je 18 politikov in intelektualcev vlado pozvalo k ‘razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini’, se je oglasila tudi druga stran, ki vztraja pri trenutni politiki kolektivnega zahoda do Rusije. S prvo podpisanim Lukom Lisjakom Gabrijelčičem na čelu, so ponovili vse propagandne teze, s katerimi se opravičuje uvajanje novih in novih sankcij proti ruski državi in pošiljanje orožja Ukrajincem, ki sicer na bojiščih doživljajo vedno hujše poraze.

To ukrajinsko tragedijo je mogoče dobro ilustrirati na način, da bi ga razumel celo slavni filozof Slavoj Žižek. Predstavljajte si. Odjekne novica, da je neka ženska umorila svojega moža. Vsi njegovi sorodniki začnejo trditi, da je šlo za okruten umor, da je bila žrtev dober in pošten član lokalne skupnosti. Vsi so ga poznali, bil je zabaven, umirjen, pomagal je prijateljem in celo neznancem. Nihče si ne zna predstavljati, kaj je lahko botrovalo takšnemu zločinu. Pretakajo solze za njim in obsojajo žensko.

Tako nekako podpisniki izjave predstavljajo vojno v Ukrajini. Začnejo na točki, ki jim najbolj ustreza in povsem odmislijo kontekst tega, kar se dogaja. Rusija je agresivna sila, ki je napadla ničesar krivo Ukrajino, kjer živijo samo plemeniti Ukrajinci, poenoten narod, ki nikakor noče živeti pod ruskim jarmom.

Vrnimo se nazaj k naši zgodbi. Zakaj je tista ženska umorila svojega moža? No, resnica je takšna, da jo je ta zadnjih osem let poniževal, jo pretepal, se ji posmehoval. On, domačin, se je počutil vrednega več od nje, ki je bila tujka, prepovedoval ji je, da govori svoj jezik, se druži s svojimi sorodniki. Zadnje čase se je ta mož sestajal s čudnimi tipi, dal si je na ramo tetovirati kljukasti križ, mračno je grozil, da lahko kar gre, če ji kaj ne paše ob njem, a hkrati, da jo bo ubil, če se mu bo še upirala. Nekega dne je med še enim njegovim napadom besnenja ženska vendarle zbrala pogum in pograbila nož.

Lahko rečete, da ga ne bi smela ubiti, da bi morala oditi, ampak vsekakor je pomembno poznati tudi njeno plat zgodbe. Zaman boste v izjavi intelektualcev, ki zagovarjajo nadaljno podporo Ukrajini iskali drugo plat zgodbe. Ne, zanje je vse preprosto.

Ampak poglejmo si malo to izjavo:

Da bi bil mir pravičen, je treba v prvi vrsti prisluhniti tistim, ki jim je bil mir samovoljno in surovo odvzet. To so v konkretnem primeru državljanke in državljani Ukrajine. Če bi se ob začetku neizzvanega ruskega napada sami odločili, da bodo svojo državo, njeno prihodnost ter človeške in naravne vire najbolje zaščitili tako, da se premočni sili ne upirajo in v zatišju počakajo na boljše čase, bi morali njihovo odločitev spoštovati brez omalovaževanja. Vendar so se odločili drugače. Domnevamo, da so se za odločen oboroženi odpor odločili tudi zato, ker sovražnik in ideologija, s katerima so se morali dokončno soočiti 24. februarja letos, nista nova. Ne stegujeta rok le po ozemlju Ukrajine, marveč ukrajinski narodni identiteti in kulturi zanikata pravico do samostojnega obstoja. Zanikata pravico Ukrajincev, da sami odločajo o svoji usodi in omalovažujeta ukrajinski jezik, pogosto z besediščem in dejanji, ki jih predobro poznamo iz naše zgodovine in na katere nas je v svojem opusu spominjal nedavno preminuli pisatelj Boris Pahor. Na ozemljih, ki so že pristala pod rusko okupacijo, od Krima do hersonskega okrožja, se to v polnosti potrjuje.

Zaman boste v izjavi iskali dejstvo, da vojna v Ukrajini traja že zadnjih osem let in da so večinoma ukrajinske oborožene sile, obogatene z raznimi nacionalističnimi bataljoni, napadale separatiste v Donecku in Lugansku. Podpisnikom izjave seveda ni mar za te ljudi, ki jim je tudi bil samovoljno in surovo odvzet mir. Tudi boste zaman iskali kakšno omembno ukrajinskega nacionalizma in tega, kakšen odnos je ta imel do številčne ruske skupnosti v državi. Mar Rusi v Ukrajini nimajo pravice sami odločali o tem, kako in v kakšni državi bodo živeli? Mar nimajo pravice govoriti jezika svojih staršev? Podpisnikom izjave, ki želijo, da Slovenija ohrani svojo držo kot trden člen kolektivnega zahoda, to ni mar.

Iskren povedano je vse to zdaj že nepomembno. Da, propagandni aparat deluje in prepričuje javnost, da podpira določeno politiko, ampak zaključek bo ta zgodba imela na bojišču. Ste zadnje čase kaj slišali ruske pozive k premirju, k pogajanjem? Niste. Vam bom povedal zakaj. Ker ruska država počasi a zanesljivo zmaguje. Ne zmanjkuje jim streliva in hrane in goriva in vojakov, kakor so že nekaj tednov po začetku te vojne govorili nekateri silno pametni zahodni novinarji in strokovnjaki. Orožja in streliva zmanjkuje Ukrajincem, ki se na nekaterih delih fronte soočajo z neverjetno prevlado ruskega topništva. Ukrajinci od začetka sploh niso govorili o svojih žrtvah, a zdaj že priznavajo, da na dan pade od 100 do 200 vojakov. Še več jih je ranjenih. Pomislite, vsak dan Ukrajina, če seštejemo mrtve, težko ranjene in ujete, izgubi od 500 do 1000 vojakov. Vsak dan!

Ne, Ukrajinci ne zmagujejo in orožje, ki jim ga kolektivni zahod pošilja, ni dovolj. A podpisniki izjave vendarle verjamejo, da moramo vztrajati pri trenutni politiki.

To pomeni, da moramo ukrajinski odpor podpreti z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne skupnosti držav na razpolago. Tudi zato, ker je režim Ruske federacije že v preteklosti grobo kršil načelo nedotakljivosti državnih meja kot steber evropske in svetovne ureditve po moriji druge svetovne vojne. Dejstvo, da je nasilna kršitev ozemeljske celovitosti Gruzije in Ukrajine, skupaj s tiho dejansko ukinitvijo samostojnosti Belorusije, minila brez hujših posledic za Rusko federacijo, ni le ustvarilo nevarnega precedensa, temveč služilo – ne prvič v sodobni evropski zgodovini – kot spodbuda za frontalni napad. Zato je nedopustno, da bi tuje države v imenu »miru za naš čas« pristale na trgovanje z ozemljem napadene države.

Glejte, pozivi, da se mir zagotovi s predajo dela ukrajinske države ne prihajajo iz Rusije, ampak s strani tistih na zahodu, ki vedo, koliko je ura. Če se bo vojna nadaljevala tako kot do zdaj, bo Ukrajina poražena in samo od ruskih načrtov bo odvisno, kako daleč bodo šli. Vojno si vsekakor lahko privoščijo, celo bolj kot mi, ki smo brez učinka izpraznili del naših zalog starega orožja in ga zmetali v ukrajinski ogenj. Mir zdaj bi bil v ukrajinskem in evropskem interesu. Rusi bi ustavili napredovanje, Ukrajina bi izgubila del ozemlja in potem bi kolektivni zahod iz preostanka države lahko izgradil novo trdnjavo.

Saj vam je jasno, da ruska stran tega ne bo kar tako sprejela. Zakaj bi se pogajali, če zmagujejo? Če hočemo doseči mir, moramo najprej sploh ugotoviti, kako daleč hočejo in kaj vse zahtevajo, potem se moramo pogajati in skleniti sporazum, ki bo v grobem upošteval naše in njihove interese. Ukrajinci? Nalijmo si čistega vina. Niso pomembni. So topovska hrana v večjem spopadu, v katerem so si ZDA briljantno podredile Evropo.

Kako se bo v tej veliki igri obrnila Slovenija, ni pomembno. Moj nasvet bi bil, da ne požgemo vseh mostov do Rusije, da pustimo priprta vrata za sodelovanje z vsemi, kajti ne vemo, kako se bo ta drama končala. Trenutno kolektivnemu zahodu ne kaže najbolje. To seveda ni samo zgodba spopada med kolektivnim zahodom in Rusijo, ampak hkrati preurejanja globalnih razmerij moči, z rastjo Kitajske in z vedno bolj neodvisnim globalnim jugom.

Na podlagi navedenega vztrajamo, da razumna politika do ruske agresije na Ukrajino terja vztrajno prizadevanje za mir, ki pa ga je po našem mnenju možno doseči le z lojalno in odločno podporo ukrajinski obrambi, za katero so se ob izbruhu vojne odločili Ukrajinke in Ukrajinci.

Priznam, da mi počasi postaja vseeno za vse to moraliziranje, vse to sprevračanje realnosti, vse te laži. Če hočete, dajte, podpirajte Ukrajino z vsem, kar jim lahko podarite. Dajte jim tanke in letala in pošljite tja prostovoljce. Pretvarjajte se, da ruski ‘orki’ pobijajo plemenite ukrajinske branilce, zanikajte da v Ukrajini živi ogromno Rusov in da nekako polovica, če ne več, govori ruski in ne ukrajinski jezik, molčite da so sestavni del ukrajinskih oboroženih sil čistokrvni nacisti. Rezultat bo enak, ruska zmaga, in ogromno mrtvih ukrajinskih vojakov, ki prav zdaj umirajo v jarkih, po katerih bobni rusko topništvo. Seveda nihče, ki to vojno podpira, ki ni pripravljen na dialog z Rusijo, ki bi to morijo lahko končal, ki bi jo celo lahko preprečil, če bi se urensičevalo dogovor iz Minska, nikoli ne bo odgovarjal. Ne, ko bo tega konec, si bodo preprosto našli nov konflikt, kjer bodo navijali za sankcije, za oboroževanje nasprotnikov sovražnega režima, celo za vojaško posredovanje.

Spomnite se na Sirijo. Enako je, le da v večjem obsegu.