Nekako mesec dni po padcu Mariupolja je Ukrajina doživela naslednji hud udarec. Pod silovitim pritiskom zavezniških sil Luganške ljudske republike in ruskih oboroženih sil so Ukrajinci napovedali umik iz industrijskega dela mesta Severodoneck. To se je zgodilo zatem, ko so zavezniške uspele zlomiti Ukrajince južno od Lisičanska in ko je postalo očitno, v kako težkem položaju so ti na tem delu fronte. V nekaj dneh je tako bil zaprt in likvidiran kotel med mestoma Zolote in Hirske, ruske sile so prodrle do samih južnih dostopov do mesta Lisičansk in zožale koridor, po katerem lahko Ukrajinci oskrbujejo svoje enote. To bo v prihodnje še mnogo težje, kot je že bilo, saj bo vsak transporter lahko tarča ruskega letalstva in topništva.
V propagandni vojni bo ukrajinska stran ob podpori vseh zahodnih medijev izgubo Severodonetska prikazovala kot taktičen umik in kot ne posebej pomemben poraz. Jasno je, da Rusija informacijsko vojno vodi slabše kot zahod, a to niti ni tako zelo pomembno. Na ruski strani je sicer zanimivo, da veliko večino posnetkov in fotografij dobivamo s strani obeh republik in pripadnikov čečenskih enot, ki so pravi mojstri na tem področju. Kdo bi si mislil, da so prav Čečeni tisti, ki zmagujejo to vojno, vendar pa je to napačna predstava, ki je posledica medijske zadržanosti ruskih oboroženih sil. Poveljstvo le teh vztraja pri precej suhoparnih podatkih o uničenih nasprotnikovih objektih, tankih, oklepnikih, topovih, skladiščih in tako naprej, tu in tam pa pokažejo kakšen ne posebej impresiven posnetek delovanja jurišnih helikopterjev.
Ruskega poveljstva očitno ne vznemirja niti hitrost napredovanja. Njihova osredotočenost na dosego ciljev je prav neverjetna in držijo se strategije, ki je jasna že kar nekaj časa. Na večjem delu fronte držijo dokaj majhne sile, ki Ukrajincem preprečujejo napredovanje, kar dokazujejo njihove neuspešne ofenzive v okolici Harkova in v smeri Hersona, medtem pa meljejo najboljše ukrajinske sile v Donbasu.
Obe strani sta se seveda prilagodili realnosti na terenu in moči nasprotnika. Ukrajinci vedo, da se na odprtem polju ne morejo boriti, zaradi tega se zapirajo v mesta, kjer je obramba lažja, ali pa nasprotnika čakajo v jarkih in utrdbah, ki spominjajo na prvo svetovno vojno. Podobno kot v Mariupolju, so tudi v Severodonecku za trdnjavo izbrali industrijske objekte. V Severodonecku AZOT zavzema približno tretjino površine mesta, v Mariupolju je bila takšna ogromna trdnjava Azovstal. Tudi v Lisičansku se nahajajo takšni objekti in pričakovati je, da bodo branilci to izkoristili, če bodo za to sploh imeli možnost, če pa se bodo morali umakniti globlje na ozemlje, ki ga še nadzorujejo, bodo tudi na območju mesta Kramatorsk našli podobne industrijske objekte.
Ruska stran se je hitro naučila, tudi boleče, da v tej vojni ne more uporabljati večjih formacij, kajti potem je lahko tarča dokaj učinkovitega ukrajinskega topništva, ki, tako se zdi, Rusom povzroča največ težav. Po polomu pri poskusu prečkanja reke Donec pri Belogorovki, ko bi naj Rusi izgubili za dva bataljona opreme in kdo ve koliko vojakov, podobnih prodorov ni več. Prav tako zaradi prisotnosti ogromnih količin protioklepnega orožja tank ni poglavitno sredstvo napada. Kot je pred kakšnim tednom v pogovoru za radio Komsomolska Pravda povedal znani ruski vojni poročevalec Aleksander Koc, so ruske sile izgubile ogromno tehnike zaradi tega orožja. Jasno, da je zaradi tega prišlo do prilagoditve taktike.
To je postala vojna majhnih kotlov. Logika je preprosta in neizprosna. Nasprotnika čim bolj izolirati, mu onemogočiti oskrbo in ga potem uničiti s topništvom in na koncu s počasnim čiščenjem mesta ali vasi. Ti kotli so dokaj majhni. Da jih ni več, je seveda tudi posledica pomanjkanja sil, s katerim se soočajo zavezniške sile Luganške in Doneške ljudske republike in ruske oborožene sile. Prav zaradi tega se ključni boji bijejo le na enem delu fronte, v Donbasu, medtem ko ruske sile drugod bolj kot ne mirujejo in celo dopuščajo nasprotniku, da izvaja svoje ofenzive, ki se do zdaj še niso spremenile v kaj bolj uspešnega.
Ruska stran trdi, da v vojaški operaciji v Ukrajini uporablja okoli 15% moštva oboroženih sil. K temu je treba dodati še sile obeh republik in skupaj gre za okoli 200000 vojakov. Na drugi strani imajo Ukrajinci zagotovo večje sile, ki pa vedno bolj trpijo za pomanjkanjem težke oborožitve, zaradi česar tudi prosjačijo zahodne zaveznike za prav neverjetne količine tankov in topništva. Rusi imajo torej prednost v vsem, razen v številu vojakov. Bolj kot ne obvladujejo nebo, z raketami lahko od daleč napadajo strateške cilje, topništvo pa po nekaterih podatkih vsak dan izstreli okoli 50000 granat, medtem ko jih Ukrajinci zmorejo okoli 5000. Povrhu ruska stran svoje sile rotira in redno oskrbuje, Ukrajinci pa imajo s tem vedno večje težave. Zaradi velikih izgub se Ukrajinci soočajo tudi z vedno večjim pomanjkanjem profesionalnega kadra, ki ga morajo nadomeščati z mobiliziranimi, slabo izurjenimi enotami. To gre tako daleč, da mlade moške iščejo kar po restavracijah in bazenih in jih hočejo rekrutirati. Kljub drugačnim trditvam, vsi Ukrajinci vendarle ne derejo v vrste oboroženih sil.
Mimogrede, ena izmed prav norih propagandnih domislic na začetku vojne je bila, da bo ruskim oboroženim silam kmalu zmanjkalo streliva, goriva, hrane, celo vojakov. Nič od tega se ni zgodilo. Ponoči je bilo na cilje v Ukrajini izstreljenih kar 60 raket, kar je eden največjih tovrstnih napadov. Večina raket je priletela iz Belorusije. Očitno je, da imajo ruske oborožene sile na voljo dovolj velike zaloge manevrirnih raket in da jih tudi dovolj lahko proizvajajo, tako da jih lahko uporabljajo v večjem številu. Na drugi strani se zdi, da ves zahod ni pripravljen na pravo industrijsko vojno in nima več na voljo veliko orožja, ki bi ga lahko predal Ukrajincem. Da bi spremenili razmere na terenu, bi morali resnično upoštevati ukrajinske želje in dobaviti na tisoče tankov, oklepnikov, letal, topov in večcevnih raketometov, da ne govorimo o neverjetnih količinah streliva, tako pa na bojišča prihaja veliko manj. Kot je priznala sama ukrajinska vojska, so do zdaj izgubili približno polovico vsega svojega oklepa, dnevno pa pade od 100 do 200 vojakov.
Vprašanje seveda, koliko lahko vojaška industrija kolektivnega zahoda ta hip sploh ponudi. Poveljniki sil Nata morajo ta hip biti precej zaskrbljeni.
Če z industrije preskočimo na gospodarstvo, lahko vidimo, da sankcije vedno bolj škodujejo tistim, ki jih uvajajo in da jih Rusija presenetljivo dobro prenaša. Eno je moč njihove valute in milijarde evrov, ki jih zaslužijo s prodajo svojih energentov, a tudi na drugih področjih rusko gospodarstvo ne doživlja kakšnih tragičnih pretresov. Da, res je, so primeri, ko sankcije resnično delajo neverjetno škodo. Avtomobilska industrija je en takšen primer. V nekaj mesecih je proizvodnja novih vozil padla za tri četrtine. Razlog je vpetost ruske avtomobilske industrije v globalne preskrbovalne poti. Tovarn in zaposlenih imajo dovolj, a vsega ne proizvajajo doma in zdaj jim primanjkuje nekaterih ključnih delov. Potrebnega bo nekaj časa, da le te nadomestijo z uvozom s Kitajske, ali začnejo proizvajati sami.
Na drugi strani želja po embargu na rusko nafto in naravni plin Evropejce sili v neverjeten preobrat. Nemci so tako zagnali svoje termoelektrarne. Tako piše Jože P. Damijan:
Nemški minister za gospodarstvo Robert Habeck je ta teden sporočil, da bo Nemčija z namenom zmanjševanja odvisnosti od ruskega plina spet pognala termoelektrarne na premog. Pri tem je zamolčal dve stvari: da je Nemčija pri premogu podobno odvisna od Rusije kot pri plinu (45-odstotno) in da je Nemčija od preostalih šest (izmed 17) jedrskih elektrarn konec lanskega leta zaprla tri in da bo do konca letošnjega leta zaprla še preostale tri.
Posledice gospodarske vojne lahko čutimo na bencinskih črpalkah in na višjih cenah elektrike, a ob tem je treba opozoriti, da evropske države še kar naprej veselo uvažajo rusko nafto. Razlog za dvig cen je mogoče celo drugje, v nesramnem dobičkarstvu. Kakorkoli, zdi se, da kolektivni zahod v tej gospodarski vojni trpi mnogo bolj kot Rusija.
V Sloveniji smo v zadnjem času celo dobili nekaj debate o tem, kakšna naj bo slovenska zunanja politika do ukrajinske krize. Pri tem vsi obsojajo rusko agresijo in se razlikujejo le v tem, ali so pripravljeni kaj popustiti, da bi vojno končali. Eni bi se pogovarjali z Rusi, drugi bi vztrajali do bridkega konca in bi tja poslali zadnji oklepnik iz skladišča. To je vse nepomembno. V tem trenutku se Rusija ni pripravljena pogajati in se tudi ne bo, vse dokler ne bo dosegla nekaterih svojih ciljev. Resnici na ljubo ne vemo, kakšni ti cilji so in kje se pravzaprav nameravajo ustaviti. Jasno je le, da ta hip ne čutijo nobenega pritiska, da bi vojno končali in se resno pogajali. Na eni strani vojaško počasi a zanesljivo zmagujejo, medtem ko gospodarstvo ne kaže znakov, da se bo sesulo, na drugi strani ni več nobenega zaupanja. Kolektivni zahod že lahko obljubi, da bo Ukrajina demilitarizirana država in da ne bo uporabljena kot orožje proti Rusiji, ampak tega jim nihče več ne bo verjel.
Potem je tu še podelitev statusa kandidatke za članstvo v EU. Bolj nesmiselne poteze že skorajda ne bi bilo mogoče narediti. Vsi vemo, da Ukrajine še dolgo nihče ne bo sprejel v EU, vemo pa tudi ne, kaj bo od Ukrajine sploh ostalo.
Kratek povzetek zadnjega meseca vojne v Ukrajini. Zavezniške sile Rusije, LNR, in DNR so uspele zavzeti mesta Liman, Svetlodarsk in Severodoneck, osamiti Lisičansk in se močno približati Slavjansku in Bahmutu. V okolici Harkova so ruske oborožene sile povrnile skoraj vsa ozemlja, ki so jim jih prej uspeli iz rok iztrgati Ukrajinci. Fronta je ostala nespremenjena v okolici Donecka, kar Ukrajincem omogoča, da obstreljujejo civilne cilje v mestu (in potem tega krivijo Ruse). Ukrajinci so uspeli nekoliko premakniti fronto zahodneje, v okolici mesta Ugledar. Ukrajinci so tudi izvedli svojo ofenzivo v smer Hersona, a so zavzeli le nekaj vasi, večino katerih so zopet izgubili.
Jinov svet 