Vrh EU je včeraj s podelitvijo statusa kandidatke za članstvo EU poslal signal Ukrajini, da lahko upa na evropsko pot, čeprav je vsem jasno, da ta država nima malodane nikakršnih možnosti, da v tem desetletju postane članica EU. Ob tem je seveda vprašanje, kaj bo po vojni od Ukrajine sploh ostalo. Vse skupaj je pač del propagandne vojne, ki že dolgo nima več stika z realnostjo. V tem bizarnem svetu, ki ga slikajo zahodni politiki in mediji, Ukrajina še vedno zmaguje in gospodarske sankcije uničujejo rusko gospodarstvo, tako da je neizogiben rezultat vojne na vzhodu Evrope ruski poraz in zmagoslavje ukrajinske države, z njo pa celotne druščine v EU.

Včeraj je vrh EU poslal tudi nek drug signal, ki bolj realno kaže, koliko so vredne obljube evropskih politikov. Čeprav Ukrajine in Moldavije nihče ne namerava sprejeti v povezavo, so iz političnih razlogov obema podelili status kandidatk, medtem ko so zahodnemu Balkanu zopet rekli ne. Ob tem gre spomniti še na Turčijo, ki očitno nikoli ne bo postala članica, čeprav čaka že zelo dolgo. Erdogan ob tem ni glavni krivec, Turkov marsikdo pač preprosto noče, ker gre za veliko muslimansko državo.

A nazaj na Balkan. Zahodni Balkan je na žalost še vedno sod smodnika. Če bi EU in države članice bile dobronamerne, bi naredile vse, da rešijo težave te regije, jo celotno vključijo v evropske povezave in potem zagotovijo, da se prebivalstvu dvigne standard. Zdaj je pač tako, da vse te države služijo kot nekakšne kolonije, iz katerih sever in zahod Evrope črpata naravne vire in poceni delovno silo, hkrati pa jim služi kot tržišče za njihove proizvode. Nič čudnega, če se te države preprosto praznijo. Ne le zahodni Balkan, ampak tudi Bolgarija. Ob tem te države izgubljajo več prebivalstva, kot bi ga v vojni. Tako hudo je.

A do vojne še lahko pridemo.

Zdi se, da je razklana in revna regija nekomu v interesu. Saj veste, deli in vladajo. Dokler se Hrvati, Srbi, Albanci in drugi sovražijo, ne morejo resno konkurirati tujim vplivom. So, kot že rečeno, le kolonije. Srbija se sicer obnaša nekoliko bolj neodvisno, a nihče ne more reči, da je to resnično močna država. Preprosto ima premalo ozemlja in prebivalstva in niti nima dostopa do morja, kar potem zelo otežuje njjihove ambiciozne gospodarske povezave s Kitajsko in Rusijo.

Če je marsikomu v Evropi malo mar, kaj se dogaja na zahodnem Balkanu, Sloveniji ne more biti vseeno. Nova vojna bi bila katastrofa že zaradi tega, ker bi k nam prišlo ogromno beguncev, da ne govorimo o gospodarskih posledicah, a tudi če do vojne ne bo prišlo, izgubljamo s tem, ko vsa regija ne dosega svojih potencialov. Resnici na ljubo lahko upamo, da do hujših konfliktov vendarle ne bo prišlo, tudi če se bo sčasoma večal vpliv Turčije, Rusije in Kitajske, ki bodo vse podpirale svoje favorite v globoko razklani regiji. A že stanje, kakršno je, ne more biti v ponos nikomur in bi ga morali spremeniti.

Zdi se, da se slovenska država tega zaveda. Prav Slovenija je bila tista, ki je želela podelitev kandidatke za članstvo v EU BiH. Ni uspelo. Ob tem se je na žalost izkazalo, da slovenski predstavniki pač nimajo dovolj poguma, da bi izsiljevali. Lahko bi, recimo, vezali podporo statusu Ukrajine in tako druge dražve članice postavili pred težko izbiro. Če si že tako zelo želijo poslati svoj signal Ukrajini, potem lahko obenem naredijo nekaj res pozitivnega in BiH odprejo vrata.

Seveda, nič takšnega se ni zgodilo. Slovenija je vendarle pridna majhna članica EU, ki si po Janševem obdobju želi samo tega, da bi jo vsi trepljali po njeni mali glavici.