Po ukrajinskem napadu na krimski most je Rusija začela z bolj agresivnimi napadi na ukrajinsko infrastrukturo. Pri tem je začela množično uporabljati iranska brezpilotna letala. Ukrajinci se sicer hvalijo, da jih ogromno sestrelijo, toda kaj potem uničuje njihove elektrarne? Posledice so namreč očitne. Ukrajina je vedno bolj v temi, zaradi nenehnih uspešnih napadov ne more več zagotavljati dovolj elektrike. Jasno je torej, da Ukrajinci lažejo, ko zagotavljajo, da je njihova protizračna obramba uspešna.
V resnici se je ruskim napadom težko zoperstaviti. V Ukrajino ne letijo le poceni iranski brezpilotniki, ampak tudi krilate rakete. Tega je toliko, da preprosto preplavijo ukrajinsko protizračno obrambo, ki je po vseh teh mesecih vojne že silovito načeta. Zahod jim bo pri tem težko pomagal, saj nima neomejenih rezerv. Problem je že v tem, da zahodni svet bolj stavi na svojo letalsko premoč kot na sodobne sisteme protizračne obrambe. Po domače, ne potrebuješ obsežnega sistema zračne obrambe, če imaš na voljo ogromno letalstvo in se ti ne bo treba ukvarjati z obrambo pred sovražnikovim letalstvom. Ukrajina seveda ni v takšnem položaju, ampak svojega zračnega prostora skorajda ne nadzoruje več.
Izkazalo se je, da je iranska orožarska industrija na tem področju zelo napredna. Govorimo o manjših brezpilotnih samomorilskih letalnikih tipa Shahed-136, govorimo tudi o raketah, ki lahko na svoj cilj z izredno natančnostjo ponesejo mnogo večji tovor. Najbolj pomembna stvar, vse to je zelo poceni. V primeru Shaheda, ki so ga Rusi preimenovali v Geran-2, naj bi šlo za nekaj deset tisoč evrov. Krilata raketa Kalibr stane več kot milijon. Jasno da Rusi raje uporabljajo poceni brezpilotnike, ki prav tako natančno zadevajo svoje cilje. Ob tem si ob izgubi katerega ne morejo delati pretiranih skrbi.
Iranska transportna letala so v Rusiji pristajala že kar nekaj mesecev. Nihče ni zagotovo vedel, kaj prevažajo, a predvidevanj, da gre za brezpilotnike, je bilo kar nekaj. Ob tem je zanimivo, da so ruske oborožene sile v v vojni v Ukrajini od vsega začetka glede brezpilotnih letalnikov bile v podrejenem položaju. Ukrajinci so imeli na voljo tako majhne samomorilske drone Switchblade, večje bolj tehnološko napredne turške Bayraktare kot tudi ogromno majhnih dronov namenjenih opazovanju bojišča. Ti so se pokazali še za posebej pomembne, saj so omogočili topništvu, da lažje in bolj učinkovito napada svoje cilje, vojaškim poveljnikom pa, da iz zraka nadzorujejo delovanje svojih sil. V Rusiji so zaradi tega posamezniki in skupine celo na lastne stroške nakupovali poceni kitajske drone in jih dostavljali vojakom na fronti.
Sodelovanje med Rusijo in Kitajsko je svoje sadove obrodilo šele po zelo dolgem času, kar priča o neki togosti ruskega državnega in vojaškega vrha. Najprej mogoče niso hoteli sprejeti iranske pomoči, potem ko so se vendarle odločili pa je trajalo kar nekaj časa, da so tehnologijo in že izdelane brezpilotnike uvozili. Po drugi strani se je izkazalo, da je Iran na tem področju vsaj enako napreden kot Rusija, če v nekaterih vidikih še ne celo bolj, kar odpira vrata nadaljnemu sodelovanju. O kakšnih številkah tukaj gre beseda, preprosto ne vemo, a Iran je bržkone že do zdaj dostavil na stotine Shahedov, Rusi pa so tudi že vzpostavili lastno proizvodnjo. Glede na ceno lahko pričakujemo, da se povodenj teh letečih bomb ne bo hitro končala, veliko število pa tudi pomeni, da jih Ukrajinci ne bodo mogli ustaviti. Vsaj ne vseh.
Rusija seveda proizvaja tudi svoja brezpilotna letala, od večjih za nadzorovanje bojišča in sposobnih prenašati rakete, do manjših samomorilskih imenovanih Lancet, podobnih ameriškim Switchblade.
Kolektivni zahod Iranu zaradi vojaškega sodelovanja z Rusijo obljublja gospodarske sankcije, vendar pa to ni resna grožnja, saj je islamska republika že dolgo tarča brutalnih sankcij. Je pa tukaj pomembno sporočilo. Če bi se ZDA odločile vojaško obračunati z Iranom, bi se morale soočiti z več tipi raket in brezpilotnih letal, ki bi ogrožale njihove vojake. Zdaj lahko vidimo, da iranski povračilni raketni napad na ameriška vojaška oporišča v Iraku po atentatu na generala Sulejmanija januarja 2020 ni bil šala. Če bi takrat Iranci hoteli, bi lahko med Američani povzročili velike izgube.
Jinov svet 