Ni tako zapleteno. Predsedniške volitve so v Sloveniji prav tako kot vse drugo, spopad med tako imenovano levico in desnico, le da so ob tem kandidati bolj zmerni kot na parlamentarnih volitvah, saj želijo prepričati več zmernih volivcev. Toda, pozor, v ozadju je ena in ista ideologija, ki poganja parlamentarne stranke. Anže Logar je je SDS, Milan Brglez nekje med socialisti in liberalci, Nataša Pirc Musar pa bolj liberalna.

V igri je torej globok slovenski razkol. Na eni strani liberalci in socialisti, na drugi konservativci in nacionalisti. Slednji, ki so že nekaj časa malodane poenoteni v Janševi stranki imajo ta problem, da jih večina Slovencev zavrača. To je tudi razlog, zakaj se Anže Logar predstavlja kot neodvisni kandidat, čeprav je popolnoma človek SDS-a. Kljub temu, da po anketah javnega mnenja vodi, se dobro zaveda, da lahko le zelo težko preseže seštevek podpore Milana Brgleza in Nataše Pirs Musar. Ni pa to nemogoče, seveda.

To je igra treh. Anže Logar mora zveneti čim bolj zmerno in upati na napake svojih tekmecev, da bi si v drugem krogu priboril zmago. Milan Brglez in Nataša Pirc Musar se morata najprej spopasti med seboj, in razlika v podpori je dokaj majhna. Njun prvi tekmec tako ni Logar, ampak ideološko bolj soroden kandidat. Tu je ta zanimiva dilema, koliko napadati. Da, napadati je treba, da dosežeš zmago, a hkrati je treba varčevati z udarci, da se že v prvem krogu preveč ne umažeš in si tako zapraviš svoje možnosti v drugem. Našel bi se kdo, ki bi rekel, da se bodo vsi volivci Brgleza in Musarjeve v drugem krogu tako ali tako poenotili za skupnim kandidatom, toda to ni samoumevno.

Glede napadov: tragedija politike je, da se čisto spodobni ljudje spremenijo v pošasti, ki jih potem sovraži večina. Saj ne, da bi bili kot politiki kaj drugačni kot so bili prej, a javnost jih zaradi nenehnih napadov začne sovražiti. Moraš imeti pa res trdo kožo, da se podaš v to igro. Enemu očitajo, da ima njivo, drugi, da je kot odvetnica zastopala napačne ljudi in tako dalje. Mediji so del problema, saj ne znajo drugega, kot poudarjati vse negativno, tako da celo takšna tekma, kot je predsedniška, kjer se kandidati trudijo ostati dokaj zmerni, spremeni v prav grd cirkus. Predvsem tako imenovana politična levica je brutalna do svojih. Najprej si izvoli rešitelja, potem ga neusmiljeno prežveči in izpljune. In gredo, Golobič, Cerar, Šarec …

Teh nekaj dni do volitev bomo spremljali predvsem spopad med Pirc Musarjevo in Brglezom. Logar se lahko še vedno izmika, ker ve, da ga pravi spopad čaka v drugem krogu. Njegova tekmeca tega privilegija nimata. Čas se izteka, vsak glas je pomemben. Kdo bo na koncu zmagovalec, ni mogoče napovedati. Jasno je tudi, da se bodo vključile vse zakulisne sile in uporabile svoje vzvode v medijih.

V drugem krogu pa? Kdo bi vedel. Anže Logar ni brez možnosti. Pobral bo podporo kandidata NSi. Njegov tekmec bo pobral del podpore Mihe Kordiša. Zanimivo bo na koncu ugotavljati, kam bodo šli glasovi za kočevskega župana Vladimirja Prebiliča. Ta sploh ni slab kandidat, zmerno umeščen nekam v liberalno sredino, dovolj splošen v svojih odgovorih, da lahko nagovarja vse, a kljub temu v izgubljenem položaju. Jasno pa je, da bo Logarjev protikandidat v drugem krogu lahko vse svoje sile uporabil za anti-Janša efekt. Preprosto, ker je to do zdaj še vedno delovalo. Mogoče bo tudi tokrat.

Vloga predsednika države v slovenski politični ureditvi ni kdo ve kako pomembna. Gre za nadomestek monarha, simbolno funkcijo z nekaj praktičnimi pooblastili. So tisti, ki mislijo, da bi predsednik moral biti morala avtoriteta, a to je naivno. Komu pa? Ljudje bodo predsednika upoštevali, če bo govoril to, kar želijo slišati. Če bo rekel kaj drugega, bodo slabe volje ali celo jezni. Ker predsednik nima nobene prave moči, bo lahko še tako ostro protestiral, recimo proti delovanju predsednika vlade ali proti opozicije pa to ne bo imelo nobenega učinka. Živimo pač v času, ko moralnih avtoritet ni. Vsak posluša svoje, zaničuje vse druge. To je pač treba priznati.