In tako so se v Dnevniku znebili Tomaža Mastnaka. Bolj tiho, le z nekaj pozdravljanja te poteze s strani liberalnih zagovornikov resnice. Saj veste, njihove resnice.

Mastnak je bil eden redkih, ki si je upal dvomiti v uradno linijo o Covidu-19 in o vojni v Ukrajini. Lahko bi rekli, da je bil disident. Seveda, dokler je pisal o stvareh, ki tistim z močjo, da v medijih ljudi premikajo kakor figure na šahovnici ni prišel do živega, je še šlo. Vsak lahko kritizira ZDA, če gre za vojno v Iraku, ampak ko gre za tako s čustvi nabiti zgodbi, kot sta Covid-19 in Ukrajina, začne delovati cenzura. In cenzura seveda deluje. Najprej tako, da se v medije ne zaposluje ljudi, ki mislijo po svoje, ki niso pripravljeni vedno in povsod pisati in poročati tako kot se jim reče. Oziroma, ni jim treba reči, oni že sami vedo, kaj se od njih pričakuje. Tu in tam se skozi to sito spusti koga, ki misli drugače, to večinoma le zato, da potem kak dušebrižnik ne more trditi, da gre za povsem pristranske medije. Poglejte, saj imamo Mastnaka, kaj nam zdaj govorite, da vam govorimo eno in isto?

Ampak to gre seveda samo do neke točke. Potem tudi Mastnaki letijo. Ali Potrči, če smo že pri tem.

Tu je torej cenzura v medijih, tu je brisanje preveč vplivnih profilov na družabnih omrežjih, na koncu se lahko komu celo zgodi, da izgubi službo. Ves sistem sporoča, da je bolje biti tiho in ponavljati za drugimi.

Strinjati se moram z N’tokom, ki je v Mladini takole zapisal:

Dejstvo, da se je velik del liberalnega komentariata tako agresivno zavzemal za njegovo medijsko utišanje, dejansko kaže na veliko krizo liberalizma zadnjih let. Bolj krhek je neki režim, manj si lahko privošči odstopajočih mnenj. In liberalni režim je v zadnjih letih nedvomno pokazal vso svojo krhkost. Ostal je brez odgovorov na epidemijo in popolnoma pogrnil pri zaščiti življenj in tudi pri cepilni strategiji. Še slabše mu gre pri reševanju podnebne krize, kjer poleg izjemne rasti cen energentov za navadne ljudi ni videti nobenih drugih rešitev. In ne nazadnje nas je pripeljal na rob jedrske vojne z Rusijo, pri čemer še naprej od nas zahteva vojno navijaštvo. In kaj na vse to poreče liberalni komentariat? Seveda, kriv je Mastnak s svojimi dezinformacijami! Ko le ne bi sejal dvoma o cepljenju, ko le ne bi kritiziral zelene politike ali ukrajinske vlade, potem bi bilo vse v najlepšem redu! Liberalni mnenjski voditelji so v njem našli odlično tarčo za kanaliziranje lastne nemoči. Ne morejo ustaviti kriz in vojn, lahko pa ustavijo zoprnega kolumnista, ki jim to očita.

Smo v zelo zanimivem položaju. Imamo zelo majhen % ljudi z veliko moči, ki verjame v vse, kar se jim reče o Covidu-19, o Ukrajini, o podnebnih spremembah. Ta % odloča, o čem se bo govorilo v medijih in tudi usmerja delovanje politike. To so t.i. strokovnjaki, razni aktivisti, seveda tudi politiki. Toda, vsi trije prej našteti primeri kažejo, da velika večina prebivalstva ali njihovih sporočil ne sprejema, ali pa jih preprosto ignorira, ker se jim ne zdijo pomembne. Covid-19 je že dobro pokazal, kako je s tem. Koliko ljudi pa se zdaj cepi? Koliko jih še nosi zaščitne maske? Tako je, ljudje s svojimi dejanji pokažejo, kaj v resnici mislijo. Da, vsak lahko reče, da seveda verjame, da so podnebne spremembe velik problem in da je treba nekaj narediti, a v svojem vsakdanjem življenju ravna povsem drugače. Ne zapre se v svoje stanovanje, proda avtomobil, neha hoditi na počitnice, neha kupovati nova oblačila, postane vegetarijanec, se povsem odpove potrošniški družbi. Po domače, jebe se njemu. Živi naprej kot da se ne bi nič takšnega dogajalo. In tako potem pač trošimo vedno več energije in vedno bolj uničujemo planet. Pa vsi tako zeleni, mar ne? Aja, industrija je kriva. Da, na koncu najdemo izgovor, da se nam le ne bilo treba samim spremeniti.

S Covidom-19 je bilo enako. Najprej so se ljudje še držali ukrepov, no, določen % se je, potem pa so začeli živeti naprej. Ali z Ukrajino. Na neki točki ljudem preprosto neha biti mar za to kaj se dogaja tam. Radi bi poceni elektriko, visoke plače, radi bi šli na počitnice. Kaj njim sankcije proti Rusiji, kaj Zelenski s svojim ne vem že katerim nagovorom? Kdo bo pa to gledal.

Pred časom sem bral knjigo o zgodovini Perzijcev. Na koncu se avtor dotakne vladavine šaha Reze Pahlavija. Je že bilo zanimivo, kakšna diktatura je to bila. Svobode medijev seveda ni bilo. Še več, ko se je pojavila neka revija, ki je hvalila vladavino šaha, a je bila drugače neodvisna, so jo prepovedali. Tako daleč je šla želja po popolnem nadzoru. Kljub temu je leta 1979 vseeno prišlo do uspešne revolucije. Uprli so se malodane vsi. Sistem se je sesul. Kako se je to lahko zgodilo, če pa so bili vsi mediji pod nadzorom, če so tam razne Mastnake in Potrče učinkovito odstranjevali iz sveta medijev? Ne, tam jih niso samo zasmehovali, tam so jih fizično uničevali. Pa ni nič pomagalo.

Kdo ve, če ne bomo prej ali slej končali v svetu, kjer bodo razni sveti strokovnjakov odločali o tem, kaj se lahko piše v medijih in na družabnih omrežjih in na internetu ne bo več mogoče pisati o politiki. Seveda da bodo mediji iz vseh sovražnih držav prepovedani in ljudje bodo lahko končali v zaporu, če bodo širili dezinformacije.

Nismo še tako daleč. Zdaj lahko opazujemo, kako se družba vedno bolj zapira v svoje mehurčke. Razen trolanja, se z ljudmi izven svojih skupin skorajda ne pogovarjamo več. Da, liberalci so uspeli odstraniti Mastnaka iz Dnevnika, ampak kdo pa še bere Dnevnik? Samo oni sami. Na spletu je že zdavnaj toliko virov informacij, da vsak, ki je rad prebiral Mastnaka, Dnevnika ne potrebuje več. Celo družabna omrežja postajajo mehurčki. Na Facebooku ni tako kot je na Twitterju in na Telegramu je spet povsem drugače.