Je že nekaj povednega v tem, da so čečenski borci eden izmed obrazov ruske vojne v Ukrajini. Republika, ki ji s trdo roko vlada Ramzan Kadirov, na vojno območje pošilja ne le Čečene, ampak tudi številne Ruse, ki so se tja odpravili, da bi lahko kot prostovoljci sodelovali v bojih, na stani sicer že po videzu odlično organiziranih čečenskih sil. Kdo bi si to mislil leta 2001, ko je v Čečeniji divjala druga čečenska vojna in ko so čečenski teroristi napadali cilje po ozemlju ruske države. Zdaj je predsednik te republike eden najglasnejših zagovornikov trde roke, ko gre za vojno v Ukrajini. Ramzan Kadirov hoče, da Rusija sname rokavice in se vojne loti resno.

In tako na bojiščih Ukrajine na ruski strani ne najdemo samo pravoslavnih ikon in rdečih zastav sovjetskega obdobja, ampak tudi lahko slišimo vzklike Alahu Akbbar. Ruska država vsekakor kaže vso svojo raznolikost.

Nemirni Kavkaz je nekoč zahodnim politikom veljal za mehki trebuh Rusije in upali so, da bodo islamski skrajneži in lokalni nacionalisti tam od ruske države odrezali še več ozemlja. Obrnilo se je povsem drugače, kar vsekakor je presenetljivo. Manj presenetljivo je, da je kolektivni zahod izgubil vzvode moči, s katerimi je lahko obvladoval ves muslimanski svet in ga uporabljal za boj proti ruski državi.

Malo naivno je pričakovati, da bodo muslimani naklonjeni interesom ZDA in njihovih evropskih zaveznikov. Ni še dolgo tega, ko se je s polomom končala okupacija Afganistana. Muslimani se tudi spomnijo uničenja Iraka, zavedajo se ameriške podpore izraelski državi, ki še vedno zatira Palestince. In potem, kdo je že vodil vojno proti terorizmu in skoraj na vsakem koraku slikal peklenske slike muslimanskega sveta? Težko, da bi to kar tako pozabili. A ni zanimivo, kako je povsem poniknila islamofobija, s katero so nas tako dolgo pitali, kako ni več poročil o terorizmu islamskih skrajnežev, kako celo tega ni več, da bi nas strašili s tem, da bodo muslimani preplavili Evropo in ustanovili Euroarabijo? Je pač tako, da so zdaj na vrsti drugi sovražniki, proti katerim je treba širiti sovraštvo. Rusi. Jutri bodo mogoče že Kitajci.

Zamere so eno, interesi drugo. Turški predsednik Erdogan je od začetka nemirov podpiral sirsko opozicijo in s tem prišel v navzkriž z ruskimi interesi. Prišlo je celo tako daleč, da so Turki sestrelili rusko bojno letalo, posledično pa je Rusija proti Turčiji uvedla nekaj sankcij. Toda, kakšno spremembo lahko povzroči poskus državnega udara. Ko so Erdoganu stregli po življenju, je našel novega prijatelja, Putina. Turčija se je začela obračati, nastalo je neko ne preveč toplo partnerstvo, v katerem sta Rusija in Turčija pri številnih vprašanjih še vedno ostali na svojih bregovih, a sta bili sposobni sodelovati. Nasprotja so se nadaljevala v Siriji, v Libiji, na Kavkazu, celo v Ukrajini, kar pa ni preprečilo orožarskih poslov in kar ne preprečuje, da se ruski energetski tokovi ne bi začeli preusmerjati čez ozemlje turške države. Erdogan ve, da lahko s tem veliko pridobi. In tako ruši enotno fronto NATO pakta proti Rusiji.

Iran je že od revolucije leta 1979 smrten sovražnik ZDA. Toda, odnosi islamske republike niti s Sovjetsko zvezo niso bili najboljši, prav tako pa se politične elite v Iranu morajo zavedati vseh zgodovinskih nesoglasij z Rusijo. Toda, obe državi sta postali partnerici, ker potrebuejta druga drugo. Kljub vsem ideološkim razlikam. Najbolje se  je to pokazalo v Siriji, kjer je vladim silam v zraku na pomoč priskočilo rusko letalstvo, na tleh pa množice iranskih prostovoljcev. Zavezništvo je bilo uspešno, odpor je bil poražen, oblast predsednik Asada obranjena.

Zdaj iranski brezpilotniki zadevajo cilje po Ukrajini. V Teheranu se sprenevedajo, da nimajo nič s tem, a jasno je, da iranska transportna letala pogosto nekaj prevažajo v Moskvo in da so ruski brezpilotniki Orlan le kopija iranskih. Tudi gospodarsko sodelovanje med obema državama se krepi.

Težko je pričakovati, da bi Iran lahko nastopal proti Rusiji. Kdo v islamski republiki pa še verjame zahodnim državam potem, ko je Trump raztrgal iranski jedrski sporazum in po vseh teh letih sankcij, ki zavirajo razvoj države? Podpora nasilnim protestom, ki pretresajo državo v zadnjih tednih, je le še en dokaz več, da na drugi strani stoji sovražnik, katerega cilj je v Iranu zamenjati režim. In ker je režim izraz konservativnih, religioznih sil, revolucija nima veliko možnosti za uspeh, saj se bi mogla spopasti tako z celotnim državnim represivnim aparatom kot tudi z večjim delom prebivalstva.

Savdska Arabija je vedno bila tesen zaveznik ZDA. Po ruski aneksiji Krima, ko je zahod hotel s sankcijami sesuti rusko gospodarstvo, je Savdska Arabija na veliko črpala nafto in umetno nižala njeno ceno, posledica česar bi naj bila izsušitev ruskega proračuna. Ni delovalo, rusko gospodarstvo se ni sesedlo, ruski proračun se ni izpraznil, je 
pa v težave zašla sama Savdska Arabija.

Toda to je zgodovina. Ko je pred tedni ameriški predsednik Biden želel, da bi OPEC črpal več nafte, so Savdijci zaščitili svoje interese. Skupaj z drugimi člani kartela in z Rusijo so se dogovorili, da bodo znižali proizvodnjo in ohranili ceno. Z nečim pač morajo napolniti svoj proračun. Zahodni politiki so bili ob tem seveda upravičeno besni, saj višja cena nafte njihova gospodarstva postavlja v slab položaj. Že tako se morajo soočati z visoko inflacijo.

Kaj se je zgodilo? Očitno Savdski kralj vodi bolj neodvisno zunanjo politiko kot bi to od njega pričakovali. Na prvem mestu je zaslužek, a potem, očitno postaja, da se moč kolektivnega zahoda manjša in da je 
Kitajska prihodnost. Treba si je torej pustiti odprta vsa vrata. Ampak, lekcija tukaj je, da se zahod ne more zanesti niti na tako tesnega zaveznika kot je Savdska Arabija, zaveznika, kateremu je desetletja proedajal nore količine orožja in zaveznika, ki ga podpira v neusmiljeni vojni v Jemnu. Mimogrede, tista pozabljena vojna je mnogo hujša od vsega, kar se godi v Ukrajini pa proti Savdski Arabiji niso uvedene sankcije. Celo orožje jim prodajajo.

Te tri države, Turčija, Iran in Savdska Arabija, se nočejo pridružiti zahodnemu križarskemu pohodu proti Rusiji. Na prvo mesto postavljajo svoje interese. A tako je tudi drugod, v Egiptu, v Združenih Arabskih Emiratih, v Pakistanu. Ne da bi vse te države podpirale rusko vojno v Ukrajini, ne, le vmešavati se nočejo, ohraniti želijo nevtralno držo.  Navsezadnje tudi proti ZDA niso uvajale sankcij, ko so ameriški vojaki uničevali Irak in Afganistan.

Če je že v primeru Rusije tako, kako bo potem šele, ko bo Washington ukazal pohod nad Kitajsko? Rusija gospodarsko ni pomembna, četudi izvaža zelo pomembne energente. Kljub temu kolektivni zahod ne more  prepričati preostanka sveta, da bi se mu pridružil v sankcijah. Kitajska je po drugi strani že največji trgovinski partner večine sveta. Težko verjetno, da bodo potem pozivi k odklopu od njihovega gopodarstva v svetu naleteli na voljna ušesa. Težko tudi, da bo delovala zahodna propaganda o Ujgurih, usmerjena v muslimanski svet, češ, poglejte kaj kitajska komunistična partija počne z muslimani! Povprešen prebivalec Ammana se bo samo popraskal po glavi in se čudil, da ga taisti ljudje, ki so brez milosti z brezpilotniki pobijali udeležence porok in pogrebov v Afganistanu, zdaj prepričujejo da Kitajska v Šindžiangu izvaja genocid.

Treba je priznati, da propaganda v zahodnem svetu deluje odlično. Če že ne more doseči vsakega posameznika, lahko vsaj omrtviči pripadnike vladajočih razredov, da si niti ne drznejo postavljati vprašanj o smiselnosti politike do globalnih nasprotnikov. Kdo pa si sploh upa zagovarjati mirovne pogovore z Rusijo? Če je novinar, mu kmalu 
spodnesejo tla pod nogami, da lahko o tem modruje samo še na kakšni alternativni spletni platformi, če je politik, postane cilj toliko napadov z vseh strani, da brž utihne. Toda, ta propaganda tako dobro ne deluje v preostanku sveta, kar vidimo v tem, da države sicer obsojajo rusko vojno v Ukrajini, ne pridružuejo pa se sankcijam. Ker  jim to pač ni v interesu in ker dobro vidijo, da ta vojna ni nič kaj hujša od tiste v Iraku, ki so jo vodile ZDA. ali tiste v Jemnu, ki jo vodi Savdska Arabija.

Nekaj se je moralo spremeniti v svetu, da je temu lahko tako. Teh sprememb se marikdo v zahodnem svetu strahovito boji, ker napovedujejo konec dobe prevlade ameriškega imperija in z njim kolektivnega zahoda in nastanek multipolarnega sveta. S koncem prevlade namreč ne bo več tako enostavno živeti na račun drugih.