Ko je Sulejman Veličastni leta 1529 s svojo ogromno vojsko prodiral proti Dunaju, si vsekakor ni mogel misliti, da bo nekaj stoletij kasneje mogočen imperij, ki ga je gradil, počasi propadal in doživljal poraze proti miniaturnim balkanskim državicam, kakršne so bile Srbija, Črna Gora in Bolgarija. Otomani so se v svojih začetkih bili pripravljeni učiti tudi od svojih zahodnih tekmecev. Mehmed II. je Konstantinopel leta 1453 osvajal tudi s pomočjo nekega madžarskega mojstra, ki je zanj proizvajal topove. Toda, velika moč privede do hude zaslepljenosti in vzvišenosti, čez čas se zdi, da se od tistega drugega onkraj meja mogočnega imperija tako ali tako ni mogoče česa naučiti.

Stoletja so minevala in evropske države so se tehnološko hitro razvijale, v nenehnih vojnah se je krepila vojaška znanost, da ne govorimo o agresivnosti, brez katere ni bilo mogoče preživeti v tem silovito tekmovalnem svetu. Potem so se Portugalci in Španci podali čez morja in začeli graditi svoja kolonialna imperija. Sledile so druge države. Preostanek sveta je začel počasi zaostajati. Na začetku to še ni bilo dobro vidno. V Istanbulu prav zagotovo ne, saj so še leta 1683 drugič oblegali Dunaj. Imeli so tudi nesrečo, da so po sposobnih sultanih oblast prevzemali neprimerni voditelji, pogosto vasezagledani tepci. Ampak znamenja so bila že vidna, znamenja, ki so se počasi spreminjala v velike probleme. Ne le za Otomane, ampak za vse druge velike sile sveta, od Perzije, Rusije do daljnih Kitajske in Japonske.

Peter I. je bil prvi, ki je svojo državo za lase potegnil iz zaostalosti in jo brutalno moderniziral. Človek neizmerne energije, je preobrazil Rusijo in jo postavil na svetovni zemljevid. To je bilo opazno celo po zunanjem videzu. Konec je bilo z bradami, konec s tradicionalnimi oblačili, car, potem imperator, je zaheval zahodna oblačila, zahajal je v ‘nemško svobodo’, del Moksve, kjer so živeli tujci in se učil od svojih prijateljev. Z neverjetno zagnanostjo je potolkel Švede, takrat vojaško velesilo in postavil novo prestolnico velikega imperija, okno v zahodni svet, Sankt Peterburg. Peter I. je sam potoval po zahodnih državah, sam se je učil v delavnicah, na lastne oči je videl ta svet in jasno mu je bilo, da se mora Rusija modernizirati, ali pa se ji bo slabo pisalo. To je tudi razlog, zakaj te Rusije ni doletela usoda Otomanskega imperija, Perzije, Kitajske.

Če malo brskate po zgodovini teh držav, boste ugotovili, da imajo nekaj skupnega. Povsod se je na neki točki pojavilo vprašanje, kako tekmovati z zahodom, kakšne reforme sprejeti in s tem preprečiti, da jih evropske imperialne sile razkosajo. Delno so to bile vojaške reforme, delno politične, delno gospodarske. Najemali so zahodne vojaške inštruktorje, vzpostavljali topništvo, razmišljali o ustavi in modernih institucijah. Za razliko od Japonske, ki je imela to srečo, da je otočje in se je znala zoperstaviti tujim vplivom, so Kitajska, Perzija in Otomanski imperij bile prepozne, njihove vladajoče elite tudi preveč vzvišene, da bi pravočasno po vzoru ruskega carja in imperatorja postavile trdnejše temelje.

Otomanski imperij se je v prvo svetovno vojno vključil na strani Nemčije in na koncu doživel hud poraz. Stari red se je porušil, prišla je doba republike, ki jo je na noge postavil Mustafa Kemal, republike, ki je odločno presekala vezi s preteklostjo. Mustafa Kemal je bil modernizator, ustvaril je sekularno, nacionalistično državo, uvedel je latinsko abecedo, podelil pravice ženskam, usmeril Turčijo proti zahodu, čeprav je ves čas skrbel za nevtralnost. Podobno kot Peter I. v Rusiji, je s tem ustvaril globok prepad čez sredino turške družbe, prepad, ki obstaja še danes, prepad med sekularnimi in islamističnimi silami, prepad med tistimi, ki hočejo iz Turčije narediti le še eno evropsko državo in tistimi, ki hočejo po svoji poti. V preteklih letih lahko pod Erdoganovo oblastjo spremljamo oživitev tradicionalnega dela turške družbe, nekaj kar so sekularne sile dolga leta zatirale.

V Treh Evinih hčerah turške pisateljice Elif Shafak, je vsa ta razdvojenost zelo dobro opisana. Spremljamo zgodbo Nazperi Nalbantoğlu, ki izhaja iz globoko razdeljene družine v Istanbulu. Razpeta med očetom, ki nasprotuje religiji in globoko verno mamo, išče odgovore na vprašanja o Bogu. Oče, ki verjame, kakor vsak dober turški sekularist, da je izobrazba ključna za preobrazbo celotne družbe, jo podpira, da se odpravi na študij v Oxford. Tam spozna globoko verno Egipčanko Mono in bojevito ateistično Iranko Shirin in pri karizmatičnem profesorju Azuru študira Boga. Lepota Treh Evinih hčerk je ravno v odkrivanju vseh razlik, vseh globokih prepadov, ki potekajo znotraj turške družbe in tudi to, da Peri študira v Združenem kraljestvu, nam pove nekaj o močni privlačnosti zahodnega sveta. Navsezadnje bi lahko Peri študirala tudi v Istanbulu, ampak Oxford se bolje sliši, je višje na lestvici raznih seznamov najboljših univerz.

Peri, kakor Nazperi Nalbantoğlu krajše imenujejo čez vso knjigo, je slika moderne Turčije. Zmedena in razklana, v iskanju odgovorov o Bogu, na kar se vežejo tudi vprašanja o vrednotah, o tem, kako pravilno živeti, celo o politični ureditvi. Jasno je, da je Peri kljub svoji zmedenosti predstavnica prozahodne elite, kar je morebiti odsev avtorice same. Elif Shafak je bila rojena v Strasbourgu, študirala je v Ankari, predavala po turških univerzah, zdaj živi v Londonu, je kritična do Erdoganovega režima, v preteklosti je pisala za številne zahodne medije, ne boji se izpostavljati človekovih pravic, govoriti o armenskem genocidu, zagovarja svobodo govora. Torej, Elif Shafak je odličen primerek liberalne Turčije, je človek, s katerim bo tipičen zahodni liberalec prišel v stik, če bo hotel vedeti nekaj o Turčiji. In tu smo pri nekem drugem problemu.

Elif Shafak je predstavnica dela turške družbe. Dela! Tam zunaj je namreč še druga Turčija, tista, ki podpira in voli Erdogana in stranko AKP, verjame v tradicionalne vrednote, Turčija pokritih žensk. Turčija, o kateri slišimo le skozi besede Elif Shafak in Orhana Pamuka in zahodnih liberalnih novinarjev, mogoče tu in tam tudi skozi besede kakšnega turškega opozicijskega predstavnika. Ne vidimo torej pravih razsežnosti razkola in jih tudi ne moremo razumeti, ker nismo izpostavljeni drugi strani, njihovim pisateljem, njihovim medijem, njihovi ideologiji. Živimo v iluzijah, zaradi katerih potem nismo sposobni razumeti dogajanja. Ne velja to samo za Turčijo, dober primer je sosednji Iran, kjer se je močno propagirana revolucija žensk pred kratkim razbila ob trdnem zidu tradicionalne in verne islamske republike, dober primer je tudi Rusija, kjer je prozahodna liberalna opozicija povsem nepomembna v primerjavi z večino konservativcev, komunistov, nacionalistov in liberalnih sil, ki verjamejo v ruske nacionalne interese.

Ko beremo tragično zgodbo Nazperi Nalbantoğlu, dobimo zelo dobro upodobitev moderne turške družbe, ob tem pa se moramo zavedati, da vseeno dobimo le en zorni kot. Tragedija našega odprtega sveta je v tem, da ni tako zelo odprt, ampak smo deležni le tega, kar nam razni cenzorji dovolijo. To spoznate, ko recimo začnete iskati knjige ruskih avtorjev, ki živijo v Rusiji in niso prozahodni liberalci. Razen Zaharja Prilepina, boste v Sloveniji že težko našli kaj drugega. Hočem povedati, da imajo prednost ljudje, ki sicer izhajajo iz nekega okolja, recimo v tem primeru iz Turčije, a potem živijo v kakšni zahodni državi, kjer njihovo delo prevedejo, ali ga sami napišejo v angleščini. Turškega islamista in nacionalista, ne glede na to, kako dober pisatelj je, vam nihče ne bo prevajal in tiskal in potem prodajal v knjigarni, tudi če bi za razumevanje to bilo zelo koristno. Še sreča, da lahko gledamo turške serije, ki nam dajejo še nek dodaten vpogled, čeprav je ob tem jasno, da ima tudi večina turških televizijskih ustvarjalcev bolj liberalne poglede na svet. Seveda, ob tem morate znati brati med vrsticami, saj telenovele, tudi če pogosto odpirajo pomembna družbena vprašanja, niso ravno nabolj inteligentna zabava.

Premalo je zavedanja, kako razdeljene so številne družbe, še manj pa se razume, kakšna so realna razmerja moči. To je posledica nerazgledanosti, neizobraženosti, zavestne slepote. Marsikateri posameznik namreč noče vedeti, kako in kaj mislijo ljudje, s katerimi se ne strinja. Ponavadi se to konča z zgroženostjo, ko se stvari ne razvijejo tako kot si želi. V Turčiji zmaguje Erdogan, v Iranu se je izjalovila še ena barvna revolucija, v Venezueli Guaido ni predsednik, v Belorusiji Lukašenko še vedno drži vajeti v rokah. Je pa seveda res, da to ne velja samo za daljne kraje, ampak tudi za domače razmere. Podporniki stranke SDS tako ne morejo razumeti, da so v manjšini in se slepijo, da bodo na naslednjih volitvah zmagali, lahko pa bi tudi kakšno rekli o Levici in sanjah o vzpostavitvi socialistične ureditve, ki je očitno velika večina prebivalstva ne odobrava.

Zadnjih nekaj stoletij je modernizacija za večino sveta pomenila posnemanje zahodnih političnih, vojaških, gospodarskih vzorov. To je privedlo do razdeljenosti, ki jo vidimo še danes. Toda, modernizacija ni enako sistemom kolektivnega zahoda. Lahko se obrne tudi v povsem drugo smer. V prihodnje utegne modernizacija pomeniti prevzemanje kitajskega modela, ali posnemanje indonezijskih rešitev. Kdo bi vedel. Pozabljamo, da smo se tudi Evropejci ogromno naučili od drugih, da je prav ta pripravljenost za učenje bila ključna za naš uspeh. Bilo bi slabo, resnično tragično, če bi to pozabili samo zaradi tega, ker se počutimo boljše od preostanka sveta. Potem se nam namreč lahko zgodi, da bomo kot Kitajska pod dinastijo Čing, zazrti vase in nesposobni razumeti, kako zelo se svet okoli nas spreminja. To ima potem boleče posledice.