V osnovnem argumentu podpornikov ukrajinske države in zahodne prevlade je velika laž. Ta je, da je Rusija neizvano napadla Ukrajino in je kot napadalka odgovorna za ta spopad, ki presega meje ukrajinske države in omejitve čisto golega vojaškega spopada. To je laž, ker zgodbo začne pripovedovati nekje na sredini, torej 24. februarja lansko leto, ko so ruske čete prestopile ukrajinske meje. Resnica je namreč takšna, da je vojna prej trajala že 8 let in da je pravi vzrok tragedije v dogodkih leta 2014, ko je Ukrajino napadla neka druga sila. Rusija od tistega časa naprej samo reagira na te pritiske.

Imperij je mogoče graditi na več načinov, a za našo potrebo je treba izpostaviti dva. Eden je z golo vojaško silo, z zasedbo ozemlja in pripojitvijo tega ozemlja. Včasih ta pripojitev ni takoj popolna, ampak osvajalec na oblast s podporo svojih bajonetov postavi lojalno elito, ki jo kasneje izkoristi tako, da si to ozemlje formalno pripoji. Ruski imperij je tako deloval, zaradi česar je na koncu obsegal vse od Finske, Poljske in do širjav Centralne Azije. Dežurni rusofobi zdaj trdijo, da moderna ruska država v Ukrajini počne prav to, torej da z vojaško silo želi spremeniti meje in povečati svoje ozemlje.

Toda obstaja še drug način gradnje imperija. Res je, da so ZDA svoje ozemlje najprej povečale na povsem enak način kot Rusija, torej da so nasilno vzele ozemlje prvobitnih prebivalcev Severne Amerike in ga kolonizirale. To je bil brutalen proces, ki je pripeljal malodane do uničenja prvotnih prebivalcev. Zdaj jih najdete v rezervatih, poražene in ponižane. Ko je bila ta etapa gradnje imperija končana, so ZDA spremenile pristop. Zakaj zavojevati in si priključiti neko ozemlje, če je mogoče na različne načine nadzorovati delovanje držav po svetu? Da, občasno je potrebna vojaška sila, toda cenejše je na oblast instalirati lojalno elito. Te kompradorske elite se na koncu počutijo kot del imperija in so bolj lojalne svojim gospodarjem v Washingtonu, kot prebivalstvu v državi, kjer vladajo. Zadovoljne so s tem, da imajo svoj fevd in da lahko konzumirajo ameriško kulturo in svoje otroke pošiljajo na šolanje na prestižne ameriške univerze.

Državo je mogoče napasti na več načinov. Ukrajina je tak napad doživela leta 2014. Spomnimo, da je bil takratni ukrajinski predsednik Janukovič izvoljen na demokratičnih volitvah. Lahko debatiramo o tem, kako poštene so bile volitve v Ukrajini tedaj, ali kdaj kasneje, saj je in še gre gre za izredno skorumpirano državo. A Janukovič je bil predsednik, ko je država še enkrat več zašla v hudo gospodarsko krizo in je potrebovala zunanjo pomoč. Obrnila se je na Rusijo in na zahod in noro a resnično, Rusija je ponudila boljše pogoje. V tistem trenutku so se v zahodnih prestolnicah, predvsem pa v Washingtonu, zbali, da bo Ukrajina odjadrala v rusko sfero. In so organizirali revolucijo. Kar nekaj dokazov je, da je bilo nasilje na protestih namerno usmerjeno tako, da bi poslabšalo razmere. Ameriški diplomati so se vmešavali v notranje zadeve ukrajinske države in prilivali olja na ogenj. Posledica je bil prevrat, ki je na oblast prinesel ZDA lojalne elite, med njimi na žalost tudi kar nekaj skrajnih nacionalistov. Američani so, to je pač resnica, napadli Ukrajino in si jo podredili. To ni bil vojaški napad, ampak napad s pomočjo raznih nasilnih skupin. Hkrati to seveda ni nič novega. Državni udari, barvne revolucije in vojaške intervencije za zamenjavo režima, vse to je del te igre.

Mislite, da to ni res? Pomislite, kako bi bilo, če bi bilo obratno, če bi Janukovič sprejel zahodno pomoč in bi Rusija organizirala nasilni prevrat? Bi zahodni mediji in politika potem ne trdili, da je to le ruski napad na samostojno ukrajninsko državo? Seveda bi.

Rusija je hitro reagirala in si vzela Krim, medtem pa je v Donbasu izbruhnila vojna. Mogoče je trditi, da je šlo za golo agresijo, a če pred tem za golo agresijo ne označimo tudi podpore nasilnemu prevratu v Kijevu, se predajamo dvoličnosti in s tem kažemo, da nas v resnici zanima le uspeh ZDA. Seveda, tu je tudi drugo, pomembno vprašanje, ali imajo prebivalci Ukrajine v svojih regijah pravico sami na demokratičen način odločiti v kateri državi bodo živeli. Na Krimu je večina prebivalstva pač Rusov in mar nimajo pravice do samoodločbe? Mar to velja le za tiste ljudi, katerih neodvisnost bi koristila interesom zahodnih držav? Enako velja za Donbas in druge dele Ukrajine.

Še nekaj o naravi režima, ki je ob podpori ZDA in prijateljev nastal v Ukrajini. Žalostna resnica je, da je ta že tako skorumpirana država, postala povsem nedemokratična. Politične stranke so prepovedovali, opozicijske medije zatirali, manjšine pa bi v imenu ukrajinskega nacionalizma najraje izbrisali. Jasno, da Washington Ukrajincem nikoli ne bi dopustil, da bi izbrali svojo pot, pot, ki ne bi bila v skladu z ameriškimi interesi, to pa le še potrjuje, da Ukrajina ni neodvisna država, ampak le del večjega imperija.

Ob tem se moramo vprašati tudi, kaj smo mi. Smo resnično neodvisna država, ali prej kaj drugega.