Vojna v Ukrajini se ni začela 24. februarja 2022. Začela se je mnogo prej. Lahko celo rečemo, da se ni začela med državnim prevratom leta 2014, ki so ga podprle zahodne sile in s tem državo pahnile v državljansko vojno. Začela se je z oranžno revolucijo leta 2004. Vsi nastavki te tragedije so že bili tam. Globoko razklana država, vzhod, ki je jezikovno in kulturno navezan na Rusijo, zahod, ki želi povezave z EU in ZDA, do konca skorumpirana država, prvi skrajni nacionalisti, ki so prilezli iz svojih lukenj, da bi oživili spomin na nacistične sodelavce in jih razglasili za prave junake ukrajinskega boja za neodvisnost.
Zahodni mediji in politika te dni kot trop poblaznelih ovc blejajo eno in isto zgodbo o mirljubnem ukrajinskem narodu, ki ga je zaradi svoje volje po moči napadel krvi željni ruski tiran. Tiran, ki ne želi le vladati Ukrajini, ampak vsemu svetu. Zanje je vsa ta zgodba sila preprosta, oziroma, takšno želijo prodati občinstvu. Če vas to spominja na Hollywoodske izdelke, imate prav. Prav tako se začenjajo številni akcijski filmi. Dobri ljudje so mirno živeli, ko se je od nekod pojavila horda pošasti in zdaj se mora ves svet zoperstaviti zlu. Kot v Gospodarju prstanov. Orki na pohodu.
Ni tako preprosto. Nikoli ni bilo. In da, krivda za to tragedijo leži v zahodnih prestolnicah, predvsem v Washingtonu. Oni sami so sprovocirali to vojno in oni sami so odgovorni za vse žrtve. Oni in novinarska scena, ki to podpira in ki bo do bridkega konca, oziroma do zadnjega Ukrajinca, nasprotovala mirovnim pogajanjem.
Razlog za to vojno leži v volji po moči. Ameriški. ZDA so globalni imperij, z kdo ve koliko vojaškimi oporišči po svetu, s številnimi vazalnimi državami, katerih kompradorske elite sledijo njihovim željam. Po koncu prve hladne vojne so ZDA ostale edina velika sila. Trenutek svoje popolne prevlade so izkoristile za številne vojne po svetu in za širitev sistema zavezništev. Zanimivo, da tako hitro pozabljamo na vojno proti terorizmu, na Afganistan, Irak, na uničenje Libije, na neuspešno vmešavanje v Somalijo, na neuspešno podporo sirskim skrajnežem, na vse grožnje Iranu, na vse sankcije, ki so odnesle ogromno življenj od Severne Koreje do Venezuele. ZDA so seveda tudi izkoristile rusko nemoč in začele korakati na vzhod Evrope, vključevati države v NATO in tam, kjer to ni šlo zlepa, z barvnimi revolucijami nadomeščati neposlušne elite. Resnici na ljubo so to nameravali narediti tudi v Rusiji, katere podoba v devetdesetih, pod oblastjo alkoholiziranega Jelcina in od pohlepa pijane oligarhije jim je povsem ustrezala. Potem je prišel Putin in Rusija je vstala iz pepela.
Imperij ne posluša, imperij se ne pogaja, imperij zahteva. Marsikdo se čudi, zakaj ni nobene pripravljenosti na pogajanja z Rusijo, ki bi lahko končala vojno v Ukrajini. Razlog je preprost. Ti ljudje, ti ameriški vladarji in vsi njihovi privrženci, s katerimi so prestreljene vse naše države, verjamejo v večvrednost ZDA in kolektivnega zahoda. Zanje je normalno, da Američan vlada svetu in se vsi drugi podrejajo. Tudi oni sami, ki so si našli svoje udobne položaje znotraj večjega sistema. Rusi, Kitajci, Iranci in vsi drugi (tudi mi, navadni prebivalci zahoda) morajo poklekniti. Tu ni prostora za enakopravnost. Pogajanja niso mogoča, ali pa so le sredstvo manipulacije, laž, zavajanje, pridobivanje časa. Pomislite le, kako so zahodni politiki Rusijo zavajali glede mirovnega sporazuma iz Minska in kako so ves čas Ukrajino oboroževali in pripravljali na vojno. Seveda, vse to je zapakirano v govor o demokraciji, svobodi, spoštovanju človekovih pravic. Toliko leporečja, kot so ga zmožni izustiti nekateri evropski in ameriški politiki, je že težko prebaviti.
Ko je kolektivni zahod leta 2014 podprl državni prevrat v Kijevu, je odprl vrata tega pekla. Ruska država se je polastila Krima, ker je bilo to strateško nujno. Niso mogli tvegati, da bi NATO na polotoku postavil svoja oporišča. Hkrati se je v Donbasu začela vojna. Rusija bi tedaj z lahkoto vzela še Donbas in še kaj več, a ruski predsednik Putin se je odločil, da je Krim dovolj. Čisto mogoče, da so se ruske oblasti predajale iluziji, da bo ukrajinska država, zaradi vseh kulturnih in jezikovnih vezi, slej ko prej znova nevtralna in bo mogoče z njo urediti odnose. Da bo mogoče preko sporazuma iz Minska končati vojno. Na kratko, Donbas so pustili na cedilu in le številni ruski prostovoljci, ki so priskočili na pomoč lokalnim branilcem, so preprečili poraz na bojišču. Dokazov za uporabo rednih enot ruske vojske v vojni v Donbasu namreč ni, čeprav je tudi jasno, da se prostovoljci in orožje čez mejo ne bi mogli premikati brez privolitve ruskega političnega vrha.
In tako so se oborožene sile obeh republik in Ukrajine malodane vsakodnevno obstreljevale čez frontno črto in ljudje so umirali. Prebivalcev Donbasa je ob tem umrlo več. Na zahodu ni bilo nikomur mar, zanje so bili vsi ti ljudje v Donecku in Lugansku ljudje druge vrste, nevidni, nepomembni, sovražnik, ki ga je treba uničiti v imenu večjih interesov. Medtem se je pritisk v sami Rusiji, naj Putin končno nekaj naredi, krepil. Toda ta tiran, kakor ga imenujejo na zahodu, je čakal. Čakal je zelo dolgo.
Pozabljamo zdaj, da je pred vojno v Ukrajini bilo kar nekaj ruskih poskusov, da s kolektivnim zahodom sklenejo sporazum, a da je to naletelo na gluha ušesa. Da, imperij ne posluša, imperij ukazuje. Očitno je bila med temi pogajanji na mizi tudi vojaška grožnja. Nekateri so to vedeli, nekateri nismo. Recimo, novinar in analitik Pepe Escobar je o tem govoril že mesece prej. Tudi Američani so vedeli, zaradi česar so tudi lahko napovedali samo vojno. Si morate misliti, enkrat za spremembo so govorili resnico in tega nam vsem skupaj nikoli ne bodo pozabili trobiti. Seveda, ob tem so sami naredili vse, da bi Rusijo sprovocirali v vojaško operacijo in ukrajinski napadi na Donbas so se stopnjevali, tam zbrana ukrajinska vojaška sila pa bi sama, če ne bi prišla ruska pomoč, lahko uničila obe republiki. Kakorkoli, možnost za mir je bila, a so jo ZDA zavrnile.
Razlog je preprost. S stališča ZDA je koristno obdržati prevlado v svetu, a ker se krepijo konkurenti, predvsem Kitajska, je treba nekaj narediti. Hitro. Že dolgo tega so Američani spoznali, da sami niso dovolj močni, da bi se lahko spopadli s Kitajsko ali s Kitajsko v navezavi z Rusijo. Potrebujejo trdna, povsem podrejena zavezništva. Da nadzorujejo Evropo, potrebujejo spopad v Ukrajini, za nadzor nad vzhodno Azijo bodo žrtvovali Tajvan. Če že ne bodo mogli premagati Rusije in Kitajske, bodo vsaj lahko vladali v svojem bloku. Kot vidite, jim je v Evropi to povsem uspelo, saj malodane ni več politične opozicije njihovim načrtom in mediji uniformirano ponavljajo njihovo propagando. Če kdo misli drugače, ga odstranijo. Če recimo nekaj intelektualcev napiše pismo, v katerem zahteva mirovna pogajanja, se takoj najde cela falanga zagovornikov vojne, ki jih napadejo. To gre še dalje, do zahtev po cenzuri. Množične proteste po nekaterih evropskih državah preprosto ignorirajo.
Preteklo leto vojne nam je postreglo z nekaj zanimivimi spoznanji. Prvo je, da je rusko gospodarsto močnejše, kot smo mislili. Po uradnih ruskih podatkih se je v letu 2022 skrčilo za 2,1%, čeprav je večina v začetku operacije v Ukrajini verjela, da bo padec mnogo hujši. Zahodna politika in mediji so resnično verjeli, da bodo s sankcijami zrušili rusko državo, a to je spodletelo. Domača podjetja so nadomestila tujce, ki so zaradi pritiskov svojih vlad spakirali kovčke in vrata so se odprla kitajskim proizvajalcem. Rusi so namesto McDonaldsa dobila Vkusno i točka in zdaj imajo poplavo kitajskih avtomobilov. Izkazalo se je, da ima ogromna ruska država dovolj resursov, ki jih potrebuje ves svet, tako da evropska blokada nima večjega učinka.
Drugo spoznanje je, da je kolektivni zahod bolj kot ne izoliran v svojem histeričnem odnosu do Rusije. Večina sveta, tudi če ne podpira ruske vojaške operacije v Ukrajini, noče pretrgati vseh vezi in ne uvaja sankcij. Nekatere države ob tem še dobro služijo. Indijci recimo poceni kupujejo rusko nafto in jo potem prodajajo naivnim Evropejcem. Globalni jug noče biti del konflikta. Še več, jasno je, da večji del globalnega juga navija za Rusijo, ker si je v preteklih desetletjih izkusil, kaj pomeni velikodušna zahodna oblast. Smrt in bolečino. Muslimanski svet si še vedno prešteva vse rane, ki jim ga je zadal civilizirani ‘vrt’.
Tretje spoznanje je vojaško. Številke so pomembne. Rusija je v vojno, ali v posebno vojaško operacijo, kakor jo sami imenujejo, šla z manj kot 200000 vojaki, pa še od teh je veliko bilo pripadnikov oboroženih sil Luganške in Doneške republike. Ukrajinci so lahko zbrali več vojakov. Ne moremo vedeti, kakšni so bili ruski vojaški načrti, ampak zdi se verjetno, da so nameravali s hitrimi prodori Ukrajince prisiliti k pogajanjem in k vdaji, zato so se tudi pojavili pred samim Kijevom, z vojaško silo, premajhno za napad na tako veliko mesto. Čisto mogoče, da so obveščevalci ruskemu vodstvu naslikali napačno podobo Ukrajine in so zaradi tega ti verjeli, da je vojno mogoče dobiti hitro. Ob tem je treba opozoriti, da nihče v ruskem vodstvu nikdar ni govoril o tem, da bodo v treh dneh vzeli Kijev. To so si izmislili zahodni propagandisti, da bi potem lahko slavili veliko ukrajinsko zmago.
Ko je postalo jasno, da bo ukrajinski odpor močan, je rusko poveljstvo spremenilo pristop, se umaknilo z delov Ukrajine, skrajšalo fronto in začelo ‘sirski scenarij’, In tu je postalo jasno, da so številke pomembne. Ruska stran je imela na voljo premalo vojakov, da bi lahko dolgoročno napredovala, medtem ko so Ukrajinci panično mobilizirali in mobilizirali in je kolektivni zahod v državo pošiljal vedno več oborožitve. Tako se je napredek po zavzetju Severodonecka in Lisičanska končal, ruski vojaški poročevalci pa so začeli biti plat zvona, da ponekod na bojišču skorajda ni ruskih vojakov. Posledica lahkotnega odnosa ruskih oblasti do te problematike je prinesla katastrofo pri Harkovu, kjer so Ukrajinci lahko prodrli v prazen prostor in s tem Ruse prisilili, da so evakuirali veliko ozemlje in vzpostavili nove obrambne črte daleč proti vzhodu. Zaradi tega je v jeseni seveda prišlo do delne mobilizacije, kar je fronto stabiliziralo in ruski strani vrnilo iniciativo, tako da znova počasi napredujejo, predvsem v okolici Bahmuta. Tudi zdaj se že pojavljajo novi pozivi k dodatni mobilizaciji in bržkone bo do te prišlo, le da zelo pozno, potem, ko bo ruskim oboroženim silam na terenu že začelo zmanjkovati sape.
Očitno je, da ruska stran to vojno namerava dobiti z minimalnim možnim vložkom in da čas pri tem ni pomemben. Podobno kot v Siriji, se nikamor ne mudi, nekaj kar mora v vedno večjo paniko spravljati zahodno politiko in medije, ki vidijo, kako se praznijo vojaška skladišča in polnijo ukrajinska pokopališča. Mislili so, da bodo Rusijo zlomili v nekaj mesecih, zdaj pa tako. Mogoče drugače niti ne more biti. Rusija bi lahko mobilizirala vse svoje resurse in povozila Ukrajino, ampak to bi imelo hude posledice za gospodarstvo, da ne govorimo velikih izgubah. Čisto mogoče, da se to vojno načrtno podaljšuje, ob tem pa povečuje pritisk na zahodne države, ki morajo za svoje ukrajinske zaveznike žrtvovati vedno več, hkrati pa se ZDA zapira okno priložnosti, da obračunajo s Kitajsko. Predvsem slednje utegne v bližnji prihodnosti ZDA prisiliti k temu, da z Rusijo začne iskati nek dogovor, ki bo vseboval, na veliko zgroženost številnih, izgubo dela ukrajinskega ozemlja.
Četrto spoznanje je, da večina ruske javnosti podpira operacijo v Ukrajini. Ankete javnega mnenja tudi kažejo visoko podporo predsedniku Putinu. Ob tem je treba povedati tudi to, da je ogromno nezadovoljstva nad tem, kako se vojno vodi. V primeru zamenjave oblasti v Rusiji se tako v odnosu do zahoda in Ukrajine ne bi veliko spremenilo, ker tisti del ruske opozicije, ki bi lahko nadomestil vladajočo stranko, komunisti in nacionalisti, vojaško operacijo podpira. Če kaj, bi verjetno odnos postal mnogo bolj agresiven in vojna v Ukrajini bolj brutalna. Beg liberalne opozicije je tudi okrepil trenutne ruske oblasti, saj ljudi, ki bi protestirali proti vojni, preprosto ni več, ker se skrivajo na zahodu, Turčiji, Gruziji ali v Izraelu. Ob tem je treba omeniti rahlo smešen položaj tistih Rusov, ki zdaj iz Izraela obosojajo Rusijo, ne vidijo pa tega, kar Izrael počne s Palestinci. To jih ne moti. Mimogrede, to ne moti tudi večine naše politike in medijev. Dvoličnost pač.
Pred skoraj natanko enim letom, v začetku marca 2022 sem napisal zelo dobro bran (v zgodovini tega bloga rekord, okoli 27000 pogledov) zapis Tragedija Ukrajine o kateri vam pobesneli propagandisti ne povedo. Priporočam v branje. Pri zaključku, ki sem ga naredil tedaj, ostajam. ‘Kakšen je cilj vsega tega? Doseči mir zagotovo ne. Američani so svoje že dosegli. Žrtovali so Ukrajino, zabetonirali svojo dominacijo nad Evropo in Rusom pripravili past,’ sem zapisal. Zdaj bi dodal to, da so se Rusi dobro odzvali na to past in jo spremenili v past za kolektivni zahod, past v katero izginja vedno več zahodnega orožja in denarja. Da, Američani so še vedno zmagovalci, ker imajo Evropo pod svojim škornjem, toda čas se jim izteka, zaradi česar lahko vsak malo bolj pozoren posameznik opazi vedno več negativnih zgodb in provokacij v zvezi s Kitajsko. Kmalu se nam lahko zgodi naslednja velika zgodba, hladna vojna s Kitajsko, ki bo gospodarsko na nas imela mnogo hujši učinek kot ta z Rusijo.
V dodatno branje nekaj mojih zapisov iz preteklosti. Z vsemi pravilnimi napovedmi in napačnimi ocenami.
Vedno hujše sankcije bodo pripeljale do bolj agresivne ruske zunanje politike
Do konca naslednjega tedna bodo ruski tanki že v Kijevu
Kolektivni zahod bo proti Rusiji sankcije uvedel ne glede na to, kaj Rusija stori
Tragedija Ukrajine o kateri vam pobesneli propagandisti ne povedo
Po Rusiji, Kitajska. Vprašanje le, kdaj in kako
V Rusiji kritike načina vodenja vojne, a velika podpora sami vojni
Jinov svet 