Seveda se samo šalim, a če kdo resno jemlje vse napovedi zahodnih politikov in propagando v zahodnih medijih, je moral do zdaj že večkrat biti popolnoma prepričan, da bo ruska vojska udarila po Ukrajini. Na žalost se iz preteklih napak malokdo česa nauči in tako je veliko ljudi, ki vsakokrat verjamejo, da je ruska invazija pred vrati. Tudi, če ruska diplomacija zagotavlja, da vojne ne pripravlja in le zahteva, da Kijev ne napade uporniškega Donbasa, NATO pa Ukrajini nikoli ne ponudi članstva.
Da, napeto je. V odnosih med zahodom in Rusijo se kažejo posledice neodgovornega, brezbrižnega prodiranja ameriškega imperija proti vzhodu. Ko je Sovjetska Zveza propadala, so njihovi voditelji verjeli zahodnim zagotovilom, da širjenja NATO pakta proti njihovim mejam ne bo. Zdaj seveda Američani in drugi trdijo, da takšnih zagotovil niso dali nikoli. Pa tudi če bi jih dali, njihova beseda ni vredna prav veliko, kajti v Washingtonu menijo, da so sami izjemna nacija, ki si lahko dovoli vse in pridiga celemu svetu, kako mora živeti, bombardira in pobija in s sankcijami pustoši države, ki se jim ne uklonijo. Le Irance vprašajte, koliko je bil vreden jedrski sporazum.
Sprejemali so nove članice v zvezo NATO, pritiskali na Rusijo, producirali razne nore afere, kakor zastrupitev Skripala ali Navalnega in strašili pred ruskim vmešavanjem v demokratične procese na zahodu, s tem pa ustvarjali podlago za vedno hujše sankcije. Rusi so se večinoma umikali, ker so bili po propadu Sovjetske Zveze v klavrnem stanju, a počasi so prišli pred zid. Nimajo se več kam umikati.
Vsi pritiski, vse sankcije, vse grožnje, vse nameščanje vojaštva bližje ruskim mejam, vsa demonizacija (ki je prešla tudi na področje športa in medijev) so oblasti v Moskvi pravzaprav prisilile k bolj agresivni zunanji politiki. To je bilo povsem pričakovano. Samo ne preveč pametno zahodno občinstvo je bilo prepričano, da Rusi samo nekaj govoričijo in da tako ali tako ne morejo ničesar narediti proti ogromni zahodni gospodarski in vojaški premoči. Da je vsaj gospodarska premoč ob zlonamernem podcenjevanju velikosti ruskega gospodarstva veliko manjša, jim je nemogoče razložiti, ker pač želijo verjeti, da je Rusija Zgornja Volta z jedrskimi raketami. Ali bencinska črpalka z vojsko. Ali kaj podobno ponižujočega. Toda resnica je drugačna in zdaj trka na vrata. Rusko gospodarstvo je po kupni moči nekje na ravni Nemčije.
Veliko vprašanje je, zakaj se je Rusija ravno zdaj odločila za bolj agresivno zunanjo politiko. Pristop je agresiven, ni dvoma. Ruska diplomacija se z ZDA in njihovimi podložniki ne pogaja, dala je ultimat. Zdaj pričakuje pisen odgovor ZDA, drugače bodo posledice. Kakšne bi naj te posledice bile, v resnici ne ve nihče. Okupacija Ukrajine je bržkone izključena. Prvič, če bi Rusi hoteli, bi Ukrajino zavzeli že leta 2014 in tedaj ne bi imeli veliko dela. To bi lahko storili tudi nekoliko kasneje, a z vsakim letom so ukrajinske oborožene sile močnejše in cena vojne višja. Drugič, Ukrajina bi bila breme. Gre za propadlo državo, ki je padla na stopnjo kakšne afriške države. Nihče v Moskvi si ne želi namenjati ogromnih finančnih sredstev, da bi Ukrajino dvignil z roba brezna. Poglejte, po priključitvi Krima ni prišlo do priključitve Donbasa, čeprav si prebivalstvo tam tega želi. Pod Putinom ruska država, kljub marsikateri kritiki od spodaj, Donbasa preprosto ne odreši muk, v katere jih spravlja ukrajinska država s skoraj vsakodnevnim topniškim obstreljevanjem.
A nazaj k vprašanju, zakaj se je Rusija prav zdaj odločila za bolj agresiven pristop. V resnici je težko vedeti, a nekaj teorij zagotovo je. Najprej, ruske oborožene sile so modernizirane, v uporabo prihajajo nekateri oborožitveni sistemi, ki jim dajejo prednost pred zahodnimi konkurenti. Totalne vojne ne more biti, ker bi Rusija lahko s svojim jedrskim arzenalom izbrisala svoje nasprotnike, pri uporabi novih raket pa noben protizračni sistem ne bi deloval. Po drugi strani so Rusi zelo napredovali pri svojih protizračnih sistemih. V primeru regionalne vojne imajo ruske oborožene sile to prednost, da se borijo na svojem dvorišču. Že leta in leta vadijo premike ogromnih sil na bojišče. Po drugi strani bi ZDA morale v Evropo najprej pripeljati ogromne sile, da bi vzpostavile ravnotežje.
Po vseh letih sankcij je ruska država nanje že odporna. Dober primer je kmetijstvo, kjer je zaradi povračilnih sankcij prišlo do spektakularne rasti. Mnogo je področij, kjer je domače gospodarstvo že nadomestilo zahodne izdelke. Tam kjer jih še ni, seveda obstaja možnost uvozda iz tovarne sveta in tesne ruske prijateljice, Kitajske. Nove sankcije bi sicer bile boleče, a sčasoma bi prišlo do preusmeritve na ogromen kitajski trg in Kitajci potrebujejo ruske naravne vire. Prav tako se trgovini z Rusijo ne bi odrekli v Centralni Aziji, v Iranu, celo v Pakistanu in v Indiji ne.
Vsi se seveda zavedajo, da je Putinu uspelo ustvariti energetsko velesilo in v primeru popolne blokade bi se deli Evrope znašli v hudih težavah. Če mislite, da so zneski na položnicah za ogrevanje in elektriko zdaj hudi, le počakajte, da se ustavi tok ruskega plina in nafte. Ne le ruskega, ker bi zagotovo prišlo tudi do prekinitve dobav iz Centralne Azije. Če bo zahod Rusijo vrgel iz sistema SWIFT, bo to tudi ogrozilo prevlado ameriškega finančnega sistema, ker največja država na svetu preprosto ne bo imela druge možnosti, kot da skupaj s Kitajci ustvari močno alternativo in to alternativo bodo potem pograbili še v številnih drugih državah. Doba prevlade ameriške valute bo končana in moč vseh finančnih sankcij, ki jih Washington tako radodarno usmerja proti svojim nasprotnikom, manjša.
S polomom Navalnega, ki je sicer v zahodnih medijih dobil veliko podpore, a ni zmogel na ulice in trge ruskih mest pripeljati dovolj ljudi, da bi ogrozil sistem in z uspešno izvedenemi parlamentarnimi volitvami septembra lani, je vsaj za zdaj minila nevarnost notranje destabilizacije. Nič ne kaže na barvno revolucijo. Še več, ta ni uspela v Belorusiji, kjer je Lukašenko zdaj mnogo bolj navezan na svoje partnerje na vzhodu, uspela ni niti v Kazahstanu, kjer je Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti pod ruskim vodstvom izvedla hitro in zelo uspešno posredovanje in se tudi hitro umaknila. To posredovanje je dobilo podporo Kitajske, kar kaže na plodno sodelovanje in veliko zaupanje med dvema najpomembnejšima članicama druge evrazijske organizacije, Šanghajske organizacije za sodelovanje.
Še en element te igre je, ki dela preglavice vladarjem ZDA. Hujši konflikt z Rusijo, pošiljanje ogromnih sil v Evropo, pomoč Ukrajini in drugim evropskim zaveznikom, vse to bi pomenilo preusmeritev pozornosti proč od poglavitnega tekmeca ZDA, Kitajske. Američani preprosto nimajo na voljo dovolj moči, da bi lahko vodili vojno na dveh frontah. V Pekingu bi se seveda razveselili, če bi zaradi zaostrovanja v Evropi dobili na voljo še več časa, da krepijo svoje gospodarstvo, širijo svoj globalni vpliv in modernizirajo svoje oborožene sile. Tako kot se razvijajo, je le vprašanje časa, kdaj bodo postali prva sila sveta. Že zdaj je ob njihovi industrijski in tehnološki moči veliko vprašanje, če so jih ZDA še sposobne ustaviti. Brez zaveznikov zagotovo ne.
Na kratko, ruska država je dovolj močna, da se ne boji gospodarskih in vojaških pritiskov zahoda in se zaveda spremenjenih razmer v svetu. Ruska politika tudi ve, da je zahod močno načet in razklan in da se kažejo posledice nespametne politike in ideoloških bojev zadnjih let. V resnici so bolj prestrašeni v Washingtonu. Grožnje, ki jih pošiljajo v smer ruskih sogovornikov so namenjene pomiritvi domače javnosti, orožje namenjeno Ukrajincem pa je tudi prazna gesta, ki ne bo spremenila razmerja sil na terenu. Dali so tudi jasno vedeti, da sami Ukrajine branili ne bodo.
Čisto mogoče, da bo ameriška diplomacija na koncu popustila, na kar kažejo govorice, da so pripravljeni Rusom ponuditi pisni odgovor, če bo ta ostal tajen. V tem primeru bi seveda lahko popustili, a hkrati ohranili svoj obraz in se podobno kot v primeru kubanske krize pretvarjali, da so s svojo odločnostjo preprečili vojno. Spomnimo se, da je do kubanske krize prišlo potem, ko so ZDA v Turčiji namestile svoje jedrske rakete, na kar je Sovjetska Zveza odgovorila s pošiljanjem svojih jedrskih raket proti Kubi. Na koncu sta se obe strani sporazumeli, da orožje umakneta, a Američani so dosegli, da je dogovor ostal tajen, tako da se je Kennedy lahko hvalil, kako je Hruščova prisilil k predaji.
Še enkrat, razmere so napete, ruski ultimat je resen, toda v resnici nihče ne ve, kaj bo Moskva naredila, če ZDA ne popustijo. Edino zasedba vse Ukrajine se zdi zelo malo verjetna, a potem, drugih možnosti je veliko. Recimo napotitev ruskih sil v kakšno državo v južni Ameriki. Lahko bi tudi prišlo do namestitve jedrskega orožja na ozemlje Belorusije. Čisto mogoče, da bi se prisotnost ruskih oboroženih sil v zahodnih delih ruske države še povečala. Razen Putina in njegovih sodelavcev ne ve nihče.
Vse to zaostrovanje je povsem predvidljivo. Na žalost ameriški imperij ne zna shajati z drugimi velikimi silami in nenehno pritiska proti njihovim mejah. Po drugi strani so Evropejci šibki in niso sposobni voditi neodvisne zunanje politike, ki bi bolj kot uvajala sankcije, gradila mostove in odpirala vrata. Tudi zadnjo energetsko krizo so si nakopali sami, po eni strani s slabo izvajanim zelenim prehodom, na drugi z nedomišljenim odnosom do Rusije. V evropskih prestolnicah je tudi premalo politikov, ki bi se zavedali, da bo Evropa bojišče v novi hladni vojni in bo tudi plačala ceno, medtem ko bodo Američani z druge strani velike luže vedno bolj diktirali, kaj in kako. Evropejce bo zeblo in se bodo lahko tolažili le ob novem ameriškem orožju, ZDA pa bodo pobirale dobičke od večje prodaje.
Jinov svet 
3 thoughts on “Do konca naslednjega tedna bodo ruski tanki že v Kijevu”
Komentarji so zaprti.