Janševe nespametne besede ogrozile slovenski odnos s Kitajsko

Slovenski predsednik vlade Janez Janša je pred dnevi v pogovoru za indijsko televizijo Doordarshan razkril, da med Slovenijo in Tajvanom potekajo pogovori o izmenjavi predstavništev. Prav tako je povedal nekaj kritičnih na račun kitajske države, od situacije v Hong Kongu, do ravnanja ob izbruhu Covid-19. S tem se je slovenski predsednik vlade postavil v tabor tistih zahodnih politikov, ki navijajo za hladno vojno proti Kitajski in očitno postaja, da bo Slovenija, če bo se po volitvah obdržal na oblasti, vedno bolj negativno nastrojena proti kitajski velesili. To se bo le še okrepilo, če se bo čez lužo v Belo hišo vrnil republikanec Trump, ki prav v Kitajski vidi največjo grožnjo ameriški prevladi.

Kitajci niso navdušeni nad Janševimi besedami. Zadnja leta postaja kitajska zunanja politika vedno bolj agresivna. To je posledica rastoče kitajske gospodarske moči, a tudi ameriških pritiskov. V Pekingu dobro vidijo, da zahodna medijska mašinerija z negativno propagando pripravlja pot vedno hujšim gospodarskim, diplomatskim in vojaškim pritiskom, s katerimi želijo ne le omejiti rast Kitajske, ampak jo morebiti celo razbiti in pahniti v kaos in s tem ohraniti ameriško prevlado. Ob tem zahodni mediji in z njimi politiki ponavljajo laži o Hong Kongu, o tako imenovanem genocidu nad Ujguri, celo o laboratorijskih začetkih Covida-19.

Obstaja nevarnost, da bo Slovenija zaradi Janševih izjav deležna povračilnih ukrepov, podobno kot je to bilo v primeru Litve.

Slovenija je do zdaj vztrajala pri politiki ene Kitajske, torej da je Tajvan del kitajske države, toda čisto mogoče je, da bo Janša ladjo slovenske politike popeljal v druge vode. S tem si bo na že tako dolg seznam dodal še enega sovražnika. Namreč, on in njegovi privrženci so ta hip v slabih odnosih z liberalnim zahodom, ker očitno stavijo na iliberalno politiko, kakršno v sosednji Madžarski izvaja Orban. Kljub temu, da jim ne diši liberalni zahod, so sovražni tudi do Rusije, ki bi jim po logiki stvari morala predstavljati vzor, saj je tudi tam v veljavi delno konservativni sistem. Mimogrede, tudi tukaj se skriva vzrok, zakaj cene energentov pri nas tako rastejo. Slovenija ima vedno več nasprotnikov in vedno manj prijateljev. Prijatelji so seveda med Višegrajci, Poljaki, Madžari, po drugi strani bo republika Srbska, ki je sicer dovolj naklonjena Rusom, slovensko prijateljstvo zavrgla v minuti, če bodo tako želeli v Kremlju. Na kratko, Slovenija je izolirana.

Na žalost Janša ne sledi Orbanovemu zgledu. Madžari si za razliko od Slovenije ne zapirajo vrat. Vedo, da je vedno dobro uživati naklonjenost kakšne velike sile, sicer te lahko kdo stisne za vrat, in bodimo si na jasnem, Slovenija je tako majhna in šibka država, da ji kakšna velika in sovražna sila lahko vrat preprosto zlomi.

Ob vsem tem je pa treba tudi poudariti nekaj pomembnega, česar zdaj Janševi nasprotniki nočejo povedati. Glavni problem Janševih besed in morebitne zunanje politike je v tem, da to škodi slovenskemu gospodarstvu in da nas z drugimi nespametnimi potezami vedno bolj postavlja v nevaren kot. Toda, vprašati se moramo tudi, kakšne vrednote kot država zastopamo in ali je te vrednote prav zavreči v zameno za gospodarske ugodnosti. Pustimo ob strani vse laži, ki se širijo o Kitajski. Mislim predvsem na podporo skrajnim protestnikom v Hong Kongu, ki so se brutalno znašali ne le nad policijo, ampak nad vsakim, ki ni mislil enako kot oni. Mislim tudi na neumnosti o genocidu nad Ujguri, ko pa se ta etnična skupnost samo krepi in pokrajina, v kateri živijo razvija, medtem ko so obtožbe na račun Kitajske tako polne lukenj, da prav glava boli. Po drugi strani pa je dejstvo, da je Kitajska država z vladavino ene stranke, da je to izpopolnjena država nadzora. Dejstvo je tudi, da prebivalci Tajvana živijo kot da so že neodvisni, čeprav jih večina sveta ne priznava. Ne pozabimo, da se je Slovenija odcepila od večje skupne države in da je večstrankarska predstavniška demokracija, kakorkoli načeta je že ta zadnje čase. Zakaj torej Slovenija ne podpira pravice prebivalcev Tajvana do samostojne države, če pa je po drugi strani pri nas toliko naklonjenosti Kataloncem?

Da, Slovenija bo utrpela škodo, če se bo povsod zavzemala za pravico do odcepitve in neodvisnosti, toda to bi že bila konsistentna zunanja politika. Politična levica se mora izjasniti tudi, kako gleda na politično gospodarski sistem kitajske države in ali želi, da ta sistem v svetu prevlada in zasenči ameriškega in evropske.

Osebno sem zelo kritičen do vse negativne propagande, ki v imenu ohranjanja ameriškega imperija leti v smeri ne le Kitajske, ampa tudi Rusije in številnih drugih držav. Nasprotujem vmešavanju v notranje zadeve drugih držav, kar pogosto prihaja v obliki barvnih revolucij, katerih namen je na oblast pripeljati poslušne režime, ali pa države preprosto uničiti. Libija je že dober primer. Nasprotujem novi hladni vojni. Želim si več gospodarskega sodelovanja. Verjamem v zmerno diplomacijo, katere namen so boljši odnosi, tudi če to pomeni, da se o čisto vsakem perečem problemu preprosto ni mogoče izreči in je bolje ostati tiho.

Sem pa hkrati razdvojen glede pravice do samoodločbe. Da, to podpiram, a dvojnih meril potem tu ne more biti. Če je lahko Tajvan neodvisna država, potem je lahko to tudi Katalonija, potem se tudi Havaji lahko odcepijo od ZDA. Problem je, da so nekateri podporniki samostojnosti Čečenije, Kosova, Notranje Mongolije ali kakšne podobne pokrajine samo zaradi tega, ker s tem škodujejo globalnim nasprotnikom, v svojih državah pa česa podobnega ne bi nikoli dopustili.

Zahodni gospodarsko politični sistem je močno načet, medtem ko Kitajska silovito raste. Kitajskih uspehov zanikati ni mogoče in ta država je za globalni jug mnogo boljši vzor, kot naš tako imenovani demokratični zahod, ki je, ko je imel popolno prevladu v svetu, mirno celotno Afriko puščal bedi, zdaj se pa huduje, ker neka druga velika sila tja na veliko investira . Ni dvoma, da je kitajski sistem ta hip bolj učinkovit, toda, ali si tudi mi želimo takšnega sistema? Zase lahko rečem, da nasprotujem enostrankarskemu sistemu, ne glede na to, če je kitajska komunistična partija celo bolj odzivna na želje svojega ljudstva, kot večina zahodnih političnih strank, ker se pač bolj bojijo nezadovoljstva množic. Cenim svobodo izbire, cenim svobodo, čeprav je zadnje čase zelo težko verjeti in zaupati v sistem, v katerem živimo. Po mojem mnenju je ta potreben velikih reform, ni pa nam treba prevzemati kitajskega sistema.

Janševe izjave za indijsko televizijo odpirajo pomembna vprašanjea tem, kaj Slovenija na mednarodnem parketu predstavlja in kakšno zunanjo politiko vodi. Z zaostrovanjem ne vojne med ZDA in Kitajsko ne bo mogoče ubežati bolečemu odločanju o tem, kam se bo Slovenija uvrstila. Kakorkoli se bo že odločila, bo neko ceno treba plačati.