Miru ne bo

Večinoma debata o tem, kaj storiti z Rusijo poteka med tistimi, ki trdijo, da je treba Ukrajino z orožjem zalagati tako dolgo, da bo ta vojaško zmagala in okupirala vse ozemlje, ki je zdaj pod nazdorom ruskih oboroženih sil in med tistimi, ki si želijo mirovnih pogajanj z Rusijo, tudi če bi to pomenilo, da Ukrajina Rusiji prepusti nekaj ozemlja. Prvi so se pripravljeni z Rusijo boriti do zadnjega Ukrajinca, drugim je žal toliko žrtev in bi to dramo radi zaključili, preden se sprevrže v še večji spopad.

Oboje je malo verjetno. Ukrajina je v vedno težjem položaju, kolektivni zahod ima vedno manj orožja, ki jim ga lahko pošlje, na drugi strani je rusko gospodarstvo trdno, javno mnenje še vedno naklonjeno vojni in vojaški stroj vsak dan večji. Slej ko prej bo to prineslo večje ukrajinske vojaške poraze. Na drugi strani je kljub ruskim zagotovilom, da so se pripravljeni pogajati, težko doseči mirovni sporazum. Ni problem samo zahodna arogantnost, da mora Rusija najprej ustreči vsem njihovim zahtevam. Ko gre za pogajanja, vsaka stran zahteva svoje in glede na ravnotežje moči se potem srečata nekje na sredi. Ne, problem je večji. Ruska stran zahodnim državam ne zaupa več in za to ima dobre razloge. ZDA in zavezniki so po koncu hladne vojne izkoristili rusko slabost, širili NATO proti ruskim mejam, provocirali razne barvne revolucije po vsem postsovjetskem prostoru, izvedli prevrat v Ukrajini in s tem sprožili krvavo državljansko vojno, potem pa so ves čas spodkopavali Minski sporazum in Ukrajince pripravljali na vojno. Še več, ves čas je bila Rusija tarča negativne propagande in najbolj neumnih podtikanj, temu pa so potem sledile nove in nove sankcije. Celo športniki so se znašli sredi te vojne.

Predstavljajmo si, da se ruski in ameriški predstavnik soočita na mirovnih pogajanjih in ZDA Rusiji ponudijo štiri ukrajinske pokrajine, ki si jih je le ta formalno že priključila, k temu dodajo še priznanje Krima kot dela Rusije, v zameno pa Rusija preneha vojno v Ukrajini in to državo pusti pri miru. Velikodušna ponudba. Lahko Moskva to sprejme? Ne bo to samo premirje, čas v katerem bodo ZDA preostanek Ukrajine spet polnile z naprednim orožjem in Ukrajince pripravljale na rekonkvisto izgubljenih ozemelj? Ne bodo ZDA in zavezniki proti Rusiji še vedno vsakodnevno vodili propagandne vojne, vzdrževali sankcije, financirali opozicijske skupine in v sami Rusiji skušali izvesti barvne revolucije? Rusi zagotovilu, da jih bo zahod pustil pri miru preprosto ne morejo verjeti.

Vojna je za Rusijo boljša izbira kot mir, ki služi samo kot priprava na drugo rundo spopadov. Kdo namreč ve, kakšno vojaško pošast utegne zahod ustvariti v Ukrajini, če dobi dovolj časa.

V bistvu je čisto preprosto. Imamo globalnega hegemona, ameriški imperij, ki si s pomočjo svojih satelitov želi ohraniti svojo prevlado. Lahko to imenujemo tudi kolektivni zahod, kar na nek način je, a zavedati se moramo, da odločitve sprejemajo v Washingtonu, drugi pa morajo slepo slediti, drugače jih hitro lahko doletijo posledice. Saj veste, kakšen plinovod lahko zleti v zrak. Potem imamo kar nekaj potencialnih izzivalcev tega imperija, ki svet želijo spremeniti tako, da o vsem ne bodo več odločale ZDA. Eden izmed teh izzivalcev je Rusija, drugi Kitajska. Še več jih je, a za zdaj so še malo pomembni, utegnejo pa se prebuditi kdaj v prihodnosti. Na kratko, ZDA morajo uničiti Rusijo in Kitajsko, če želijo podaljšati življensko dobo svojega imperija. Tukaj ne gre za svobodo, demokracijo, človekove pravice in kar je še podobne navlake, s katero propagandisti prepričujejo množice, da je treba svoja življenja žrtvovati na oltarju svetilnika svobode. Ne, gre za nadzor nad resursi, trgovino, industrijo, financami, gre za moč, vojaško, gospodarsko, medijsko. Ljudjein države so tu le figure na šahovnici, ki jih veliki strategi premikajo sem ter tja. Zdaj Ukrajino, jutri Tajvan, potem kakšno opozicijsko skupino v Venezueli, kdo ve, mogoče kmalu tudi vas.

Američani se zavedajo, da se jim čas izteka. Kitajska jih bo kmalu gospodarsko zasenčila, vojska pa sledi gospodarstvu. Rusija nima potenciala, da bi presegla ZDA, a kot neodvisna sila, ki podpira Kitajsko, je seveda nevarna. Še hujše bi bilo, če bi se Rusi povezali z Nemci in bi nastala nekakšna evrazijska sila, ki bi lahko gospodarsko in vojaško konkurirala tako ZDA kot tudi Kitajski. Treba je to preprečiti in vojna v Ukrajini je logična posledica. Vprašanje je ves čas bilo le, kako to sprovocirati in kot vidimo, je odlično uspelo. Brez dvoma bo to uspelo tudi s Kitajsko. Le pritiskati je treba dovolj močno.

V Moskvi in Pekingu dobro vedo, kaj se dogaja. Resnici na ljubo tega ne ve le povprečen pripadnik zahodnega občinstva, slepo zaverovan v resnicoljubnost medijev, ki mu poročajo o ruskih grozodejstvih in kitajski diktaturi, o tem, da Rusi sami obstreljujejo jedrsko elektrarno v kateri so in da Kitajci nad Ujguri izvajajo genocid. Večini globalnega juga je povsem jasno, kakšna je narava tega spopada, ne le v Ukrajini, ampak tudi globalno in počnejo vse, kar je v njihovi moči, da ostanejo ob strani in se po nepotrebnem ne vmešavajo.

Pred nami je globalni spopad, katerega del je tudi Ukrajina. To ni samo vojna s tanki in letali, to je tudi vojna sankcij in propagande, to je vojna revolucij, protestov, prevratov, terorizma. To je vojna, ki odloča o tem, ali bodo ZDA ohranile svoj imperij, ali pa bo nastal multipolaren svet. To je tudi vojna, ki se ne more hitro končati. Ne, Rusija se ne bo gospodarsko sesula, ne, evropske države se ne bodo pogreznile v anarhijo zaradi višjih cen energentov. Rusom ne bo zmanjkalo orožja in če bo sila, jim bodo na pomoč priskočili Kitajci in Kitajska, to vsi dobro vemo, je tovarna sveta. Iran Ruse že zdaj zalaga z brezpilotniki. Tudi je težko verjeti, da bi Rusi, če odločilno zmagajo v Ukrajini, potem napredovali v Poljsko ali Nemčijo. ZDA imajo še kar nekaj asov v rokavu in lahko v Evropo pošljejo ogromne vojaške sile in dokler bodo Ukrajinci migali, bodo deležni vojaške pomoči.

In potem je tu še sam spopad s Kitajsko. Lahko si predstavljamo, da si bodo ameriški strategi od besa kmalu začeli puliti lase. Vojna v Ukrajini se bo nadaljevala, a na drugi strani sveta bo Kitajska po odprtju po svoji ničelni toleranci glede Covida-19 ponovno doživela hitrejšo gospodarsko rast. Čas se izteka. Nekaj je treba narediti. Bržkone bodo začeli Američani Kitajcem kmalu tiščati prst v oko, v upanju, da bodo ti udarili nazaj, kar bo potem v Aziji privedlo do enakih razmer kot v Evropi. Propaganda bo, mimogrede, prav neverjetna.

Carl Zha in Mark Sleobda in partnerstvu med Rusijo in Kitajsko

Miru ne bo. Resnici na ljubo je malo smešno, ko kdo z resnim obrazom govori, da ga je vojna v Ukrajini presnetila, da je zgrožen, da se kaj takšnega lahko dogaja v enaindvajsetem stoletju. Bedarija. Kaj pa Irak, Sirija, Afganistan, Jemen? O vojni v Etiopiji verjetno še nihče slišal ni. Ne, miru že dolgo ni in če se kdo pretvarja, da je bil, da je do februarja letos bil svet kaj drugačen, potem je pač živel v mehurčku. In ne, Ukrajinci niso nič bolj ljudje kot prebivalci Jemna. Še več, ukrajinsko govoreči prebivalci Ukrajine niso nič bolj ljudje kot rusko govoreči prebivalci Donbasa. Tudi zaradi tega, zaradi te dvoličnosti, miru biti ne more. Zdaj bodo te vojne le malo bližje domu kot so bile prej.

Kaj nas torej čaka? Bolj težko da tretja svetovna vojna, neposredni spopad med velikimi silami, uporaba jedrskega orožja. Tudi psihopati, ki vodijo svet, se zavedajo, da v primeru takšne vojne ne bodo varni. Biden je sicer že precej zmeden, a v njegovem ozadju so ljudje, ki se bojijo za svoje življenje, za življenja svojih otrok. Rusom in Kitajcem do jedrske vojne po drugi strani sploh ni, ne glede na to, kaj poročajo zahodni mediji. Torej preostane vse to, kar smo videli že do zdaj. Omejene vojne, kakršna se zdaj bije v Ukrajini, poskusi državnih prevratov, kakršne smo videli v Venezueli in drugod, gospodarske sankcije, kakršne smo videli uvedene proti Rusiji, neprestana propagandna vojna, da množice ostanejo čim bolj enotne v podporo trenutni zunanji politiki, če pa to ne deluje, vsaj dovolj pasivne. Ves ta čas bomo lahko seveda debatirali o tem, kako doseči mir, a to bodo le iluzije. Šlo nam bo vedno slabše, ker takšna ogromna preusmeritev trgovskih tokov, kakršna se je že zgodila z Rusijo in kakršna se utegne ponoviti v primeru Kitajske pač zahteva svoj čas in svoje žrtve. Jasno, žrtve med navadnimi ljudmi, ne med elitami. Njim ne bo hudega.

Je možno, da se vsemu temu izognemo? Dvomim.