V Rusiji kritike načina vodenja vojne, a velika podpora sami vojni

Javnomnenjske raziskave v Rusiji potrjujejo visoko podporo posebni vojaški operaciji, a hkrati kažejo na vedno večjo zaskrbljenost nad načinom, kako se ta izvaja.

To ni od včeraj. Vojaški poročevalci in številni Telegram kanali (Telegram je družabno omrežje, na katerem je zelo malo cenzure in ki ga uporablja veliko ruskih uporabnikov) že dolgo časa opozarjajo na pomanjkanje sil na fronti. Prav tako je veliko kritik zaradi mehkega pristopa ruskega obrambnega ministrstva. Odprto, ali med vrsticami, se veliko govori o tem, zakaj ni napadov na ukrajinske centre poveljevanja, zakaj ni več napadov na infrastrukturo.

Rusko obrambno ministrstvo se je namenilo vojno v Ukrajini, oziroma posebno vojaško operacijo, kakor jo sami imenujejo, izvesti z dokaj majhnimi silami. Govorimo o 150000 pripadnikih rednih ruskih vojsk, plus pripadnikih oboroženih sil obeh republik, pripadnikih prostovoljnih enot in skupine plačancev Wagner. Vse skupaj ruske zavezniške sile v tej vojni nikoli niso presegle 200000 vojakov. Na drugi strani je Ukrajina že pred vojno imela na razpolago večje sile, z nenehno mobilizacijo pa je to število močno povečala. V tem trenutku lahko govorimo o okoli 700000 borcih. Vidimo lahko torej, da ima ukrajinska stran veliko številčno prednost, ki jo je ruska stran nevtralizirala z veliko prednostjo v letalstvu, raketnih silah in topništvu in pa seveda v dejstvu, da ima na razpolago ogromne rezerve oklepa, medtem ko zahod v neskončno Ukrajincev ne more zalagati s tanki in oklepniki.

Nekako do konca maja so ruske zavezniške sile napredovale. Počasi. Taktika na bojišču je bila preprosta, a učinkovita. Najprej je topništvo zmlelo ukrajinsko obrambo, potem so manjše pehotne sile preprosto prisilile Ukrajince k umiku. Toda, tam, kjer so Ukrajinci bili pripravljeni žrtvovati svoje vojake, Rusi preprosto niso mogli  napredovati, ker niso imeli na razpolago dovolj sil, da bi to ali ono vas zavzeli z jurišem.

Ruski general Lapin, ki ga je pred kratkim ostro napadel predsednik Čečenije Razman Kadirov, bi naj že v mesecu juniju zahteval mobilizacijo. Toda, ruski politični in vojaški vrh si je zadal, da to vojno dobi z minimalnim vložkom, tako rekoč z levo roko. Tudi, če je bilo jasno, da bo zaradi tega začelo prihajati do porazov. Strategija je verjetno, da se Ukrajinci izčrpajo, zahodna skladišča orožja izpraznijo, Evropa pa čez zimo pogrezne v hudo gospodarsko krizo. Gre za ponovitev Sirije, dolgoleten spopad z mnogo neuspehi, ki pa na koncu ne spremenijo končnega rezultata, ruske zmage.

Na papirju se to verjetno res lepo bere, toda v realnem življenju ima izredno negativne posledice. Najprej za prebivalstvo na osvojenih območjih Ukrajine, ki je zaupalo ruski državi. Le to mora ob zadnjih uspešnih ukrajinskih ofenzivah bežati s svojih domov. Ruski vojaški vrh pač očitno predaja ozemlje, da lahko hkrati Ukrajincem zadaja hude izgube. Kako daleč so se pri tem pripravljeni umikati, ni ravno jasno. Preveč za okus številnih Rusov v Rusiji, a tudi preveč za okus številnih novinarjev in vojaških poveljnikov.

Posledica je mobilizacija. 3000000 vojakov bo Rusija dodatno poslala v Ukrajino, kar bo nekako izenačilo številčno moč. Ob tem se skorajda zdi, da je pritisk javnosti bil tisti, ki je ruske oblasti prisilil v ta korak.

Zahodni mediji seveda veselo molzejo zgodbo o ruskih vojaških porazih, o kritikah, ki se pojavljajo znotraj Rusije, o številnih problemih z mobilizacijo. Vse to je res, a je hkrati veliko zavajanje. Ruski vojaški porazi so recimo zelo zanimivi. Izgube so majhne, Ukrajinci za svoje uspehe plačujejo visoko ceno. Kritik je vedno več, a nihče ne zahteva miru, pač pa želijo več vojaštva na frontah in bolj bolečih udarcev po Ukrajini. Z mobilizacijo so težave, ker je ruski vojaški sistem tako zelo zakrnel, da ni pripravljen na pritok takšnih množic, a ljudje hočejo na fronto, hočejo se boriti. Zaradi tega zdaj ruski mediji in predstavniki oblasti odkrito izpostavljajo nesposobne vojaške poveljnike in zahtevajo njihovo zamenjavo.

Želja zahodne politike in medijev je vedno bila zamenjava režima v Rusiji. Vojaško seveda te vojne ni mogoče zmagati, ker bo v zadnji fazi ruska država pač uporabila jedrsko orožje. Pozor, v skrajni sili. Do tega bo prišo le, če bodo Natovske vojne vstopile v vojno in bodo pošle vse rezerve, tako tehnike kot tudi za boj sposobnih moških.  Govorimo o nekako 20 do 30000 tankih, 600000 oklepnikih, okoli 20 milijonih vojakov. Da, to se skoraj zagotovo ne bo zgodilo. Edina možnost, ki jo kolektivni zahod ima je v Rusiji povzročiti nasilen prevrat. Ves propagandni aparat zdaj dela v to smer in potencira ruske težave, da bi se propaganda le prelila v notranjost Rusije in povzročila nemir.

Ob tem je treba izpostaviti dvoličnost takšne propagande. Recimo, isti mediji, ki prej niso hoteli videti gore posnetkov ukrajinskih vojakov, ki se iz svojih jarkov pritožujejo nad pomanjkanjem orožja, streliva in topniške podpore, zdaj to v ruskem primeru z veseljem prikazujejo. Isti mediji, ki niso hoteli videti, kako ukrajinske oblasti po ulicah nasilno lovijo mladino, da bi jo mobilizirale, zdaj poročajo o vseh Rusih, ki bežijo iz države, ker nočejo v vojsko.

Kolektivni zahod mojstrsko vodi propagandno vojno, a ta le stežka spremeni razmere na terenu, kjer odloča vojaška moč. To smo dobro videli v Siriji, kjer Asadova oblast kljub vsem napovedim, da so ji dnevi šteti, ni padla. Po porazu so seveda vsi, ki so napovedovali zmago ‘zmernih’ upornikov, utihnili. Čas bo pokazal, kako bo propagandna vojna uspešna proti Rusiji.

Jasno pa je, da ta hip v Rusiji gori ogenj nezadovoljstva. Krepi se opozicija. Ne opozicija proti vojni, ampak opozicija proti načinu vodenja vojne. To pa obeta še mnogo hujšo vojno.