Če bi hoteli, bi lahko med zahodnim vmešavanjem v sirsko državljansko vojno in ruskim posegom v Ukrajini našli vzporednice. V obeh primerih je namreč prišlo do državljanske vojne in zunanja sila se je čutila poklicana, da ščiti eno stran v konfliktu in napada drugo. V Siriji je kolektivni zahod skupaj s Turčijo in zalivskimi monarhijami stopil na stran zmernih in skrajnih upornikov, v Ukrajini se je ruska država postavila na stran ruskega (in rusko govorečega) prebivalstva v Ukrajini. Seveda je odziv zahodnih medijev na obe vojni povsem drugačen. Ameriškim športnikom nihče ne bo prepovedoval nastopanja na športnih prireditvah, ker ameriške oborožene sile bombardirajo Siriji.
Sirija je razdeljena, kar je posledica krvave državljanske vojne, v katero se je vmešalo kar nekaj zunanjih sil. Večina ozemlja in prebivalstva je zdaj pod nadzorom vladnih sil, majhen del so si prilastili Turki, drug majhen del nadzorujejo ostanki upornikov, velik del je pod nadzorom Kurdov, kjer so prisotni ameriški vojaki, je pa še majhen košček ozemlja pri Al Tanfu, kjer imajo ZDA svoje oporišče. Tuje sile, Američani in Turki, ne upoštevajo zahtev sirskih oblasti, naj zapustijo njihovo ozemlje. Američani celo pridno kradejo sirsko nafto in pšenico, medtem ko preostanek države trpi pomanjkanje, ki ga še zaostrujejo brutalne zahodne sankcije.
Občasno kakšna sirska oborožena skupina proti ameriškim vojakom v Siriji izstreli raketo ali dron. To se je zgodilo v četrtek, ko bi naj v napadu na ameriško oporišče na severovzhodu Sirije umrl en ameriški plačanec, več bi jih naj bilo ranjenih. ZDA so seveda takoj reagirale in z letali napadle sirske cilje. Ameriški predsednik Biden je dal vedeti, da bodo ZDA povsod branile svoje ljudi. Razumete, Washington ne sprejema, da Rusija brani rusko prebivalstvo v Ukrajini, je pa povsem normalno, da v Siriji branijo svoje vojake. Vojake, ki tam nimajo kaj iskati. To je potem ta tako opevani ameriški red, ki temelji na pravilih. Na pravilih, ki jih je očitno mogoče različno tolmačiti. Za Američane tako, za vse druge pa drugače.
Da Sirija ni padla pod naletom islamskih skrajnežev in nad Damaskom niso zaplapolale zastave Islamske države, se lahko zahvalimo le posredovanju Rusije, Irana in libanonske šiitske skupine Hezbolah. ZDA in prijatelji so seveda naredili vse, da bi režim v Damasku padel in jim ob tem ni bilo mar, komu pošiljajo orožje. Ob propagandni operaciji, ki je zelo podobna tej, ki jo lahko zdaj spremljamo proti Rusiji, je potekal ogromen pretok orožja na bojišče. Ne le orožja, vsi so mižali, ko so se na bojišče odpravljali mladi muslimanski borci iz vse Evrope. Nič ni pomagalo. Sirske vladne sile so ob pomoči svojih zaveznikov čistile vas za vasjo, mesto za mestom, od predmestij Damaska do vzhodnega dela Alepa. Vsega jim vseeno ni uspelo povrniti pod centralno oblast, kajti naletele so na oviro, ki jo je mogoče premostiti le z večjo vojno. Na severu proti Turkom, ki podpirajo skrajneže v pokrajini Idlib, na vzhodu pa stojijo ameriški škornji. Asadova oblast ni dovolj močna, da bi se lahko sama spopadla s Turčijo ali z ZDA, Iran in Rusija pa povsem očitno nimata apetita za zaostritev. Še več, Rusija celo ohranja komunikacijske kanale z Izraelom in razlog, zakaj Sirija nikoli ne udari nazaj, ko priletijo izraelske rakete je v tem, da v Moskvi tega nočejo.
Toda, v Siriji so tudi skupine, ki tu in tam izvedejo kakšen napad na Američane. Ni videti, da bi šlo za večje operacije, prileti le kakšna raketa ali, v skladu z modernimi časi, brezpilotnik z eksplozivom.
Težko je verjeti, da sirska tragedija traja že več kot desetletje. Država še vedno ni povsem mirna in je še vedno tarča hudih sankcij. Kljub temu se nebo nad Damaskom jasni, saj so se države v regiji sprijaznile, da bo režim ostal na oblasti. Asad je tako dobrodošel v Združenih Arabskih Emiratih, ob kitajskem pospredovanju med Savdsko Arabijo in Iranom lahko kmalu pride do normalizacije odnosov z Riadom in kdo ve, ali lahko Rusi dosežejo, da se bodo umirile tudi napetosti med Damaskom in Ankaro. Vse to bi, v posmeh ZDA, Sirijo spravilo iz izolacije, načelo učinkovitost zahodnih gospodarskih sankcij in omogočilo sirskemu prebivalstvu, da zadiha s polnimi pljuči. Seveda je to nekaj, česar si v Washingtonu ne želijo kakor si tudi ne želijo stabilizacije celotne regije.
Jinov svet 