Ob razpravah o novi pokojninski reformi, sem ob razmišljanju ministra za delo Luke Mesca o prilagoditvi migracijske politike nekoliko povzdignil obrv.

N1:

Kot smiselni ukrep za naslavljanje zapisanih težav minister za delo med drugim navaja prilagoditev migracijske politike, na kateri vlada že dela. Po potrditvi predloga novele zakona o tujcih v začetku marca so teden kasneje sprejeli še predlog novele zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev. Predloga poenostavljata postopke za pridobitev dovoljenj za prebivanje in potrdil o prijavi ter za zaposlovanje tujcev

Prebivalstvo se stara, otrok je vedno manj, gospodarstvo dela s polno paro, delovne sile primanjkuje. Ni tako samo v Sloveniji, s tem problemom se soočajo marsikje. Da ne boste mislili, da je to samo zahodna bolezen, tudi preostanek sveta stopa po tej poti. Če ni domače delovne sile, jo gospodarstvo želi uvoziti iz tujine, iz držav, kjer je standard nižji, ali pa kjer je rodnost še visoka.

Delovno silo se seveda uvaža na različne načine. Po eni strani skozi legalne kanale, po drugi skozi ilegalne migracije. Slednje, kljub glasnemu nasprotovanju nacionalistov, povsem očitno podpirata gospodarstvo in velik del politike. Da, tudi tiste desničarske, ki večjo prisotnost tujcev izkorišča za manipulacijo s strahovi dela volilnega telesa. V resnici vsi veselo sodelujejo v tej igri in delajo vse, da je tujcev vedno več. Razni ukrepi, ograje in patrulje na mejah so le predstava za javnost, kar potrjuje neskončen tok migrantov, ki se potem vseeno znajdejo znotraj ograjenih dežel.

Obrv sem povzdignil zaradi naslednjega. Namreč, pred nami je odločitev, v kakšni državi želimo živeti. Izbira ni preprosta. V trenutnem gospodarskem modelu je jasno, da brez uvoza delovne sile ne bo šlo, če želimo še rasti. Če tujcev ne bo, se bomo morali sprijazniti z manj. In ne, težko bo kar naenkrat ljudi prepričati, naj imajo veliko več otrok, da bodo lahko poganjali gospodarski stroj. To se vsaj srednjeročno ne bo zgodilo. Po drugi strani je tudi nemogoče pričakovati, da se bodo ljudje upokojevali tam pri sedemdesetih ali še kasneje, ker bodo ti ljudje na delovnih mestih mnogo manj učinkoviti, takšni ukrepi pa lahko privedejo do podobnih scen kot jih lahko zdaj opazujemo v Franciji.

Kako bo torej? Bomo v državo sprejeli več tujcev, tako da bo postala podobna Združenemu kraljestvu ali Nizozemski, z vsemi njihovimi četrtmi, kjer že težko najdeš Britanca ali Nizozemca, ali pa bomo živeli v državi s starejšim prebivalstvom in se bomo odrekli nekaterim gospodarskim priložnostim in se ne bomo pritoževali nad nižjim standardom? Razmišljati o tem, da bi spremenili gospodarski model, je v teh časih bolj težko, ker ne obstoji realna politična alternativa, ki bi kaj takšnega lahko naredila. Tudi na avtomatizacijo se težko zanašamo, ker trenutni kapitalistični sistem sam proizvaja vedno več potreb v storitveni industriji in s tem generira delovna mesta. To je sicer nekaj, kar me preseneča, ker bi še pred nekaj leti trdil, da bo zaradi avtomatizacije pravi problem kmalu visoka nezaposlenost.

Še nekaj je jasno. Trendi v svetu so takšni, da bomo lahko opazovali brezbrižen boj za migrante. Bogate države, v lovu na delovno silo, bodo tekmovale druga z drugo, kdo bo dobil bolje izobražene in kdo jih bo dobil več. Ob tem seveda nihče ne bo razmišljal, kako se s tem siromaši že tako revne države. Ker je Afrika zelo mlada celina, lahko tudi pričakujemo, da bo večina prišla od tam. Če vas to neprijetno spominja na trgovino s sužnji, niste edini.

Kdo ve, če bomo kdaj o tej temi imeli racionalno, umirjeno razpravo. Bojim se, da bo še več starega, torej sovraštva polnih izpadov politike, z ene in z druge strani, ki migracije izrabljajo za nabiranje političnih točk, medtem ko v ozadju tako ali tako poteka priseljevanje tujcev, ker jih gospodarstvo pač potrebuje.