Saj še ni minilo toliko let, da bi lahko pozabili na veliko migrantsko in bregunsko krizo, ki je pretresala Evropo. Množice so se valile tudi čez našo državo. Na papirju je bila to posledica vojne v Siriji, ampak v resnici so se Sircem pridružili še številni drugi prebivalci nesrečnih držav, ki so iskali boljše življenje. Med njimi je bila večina mladih moških, ki so izkoristili priložnost in si šli iskati delo. Kdo bi jim zameril. Tudi naši predniki so se selili po vsem svetu.

Tok beguncev in migrantov prihaja v valovih. Enkrat jih je več, drugič manj, konča pa se ne. Ob tem številni umirajo na starih ladjah v Sredozemlju, drugi postanejo žrtev trgovine s sužnji v Libiji. Usod, takšnih in drugačnih, je ogromno. Ljudje pa se selijo in nihče tega ne ustavi.

Tudi sovraštvo do tujcev raste in pada, odvisno od tega, kako je koristno tej ali oni politični partiji. Če pa dobro premislimo vse skupaj, nam mora postati jasno, da političnim in gospodarskim elitam konec migracij ni v interesu. Politična desnica rada besni, da tujci izpodrinjajo domačine, ampak očitno je, da tudi sami želijo čim več nove delovne sile, ker to pač zahteva gospodarstvo. Politična levica po drugi strani odpira meje in se ob tem nikoli ne vpraša, ali morebiti s tem tistim državam, iz katerih te množice prihajajo, ne dela ogromne škode, saj gre za izsesavanje produktivnih sil in prispeva k pritisku na domačo delovno silo, katere pogajalska moč je ob poceni konkurenci pač manjša.

Nemčija potrebuje veliko nove krvi:

Nemčija je imela po podatkih notranjega ministrstva lani dva milijona nezasedenih delovnih mest, po izračunih Agencije za delo pa potrebuje v prihodnjih letih 400 tisoč priseljencev iz tujine. Zato vlada predlaga spremembe zakona o priseljevanju.

Nedolgo nazaj sem že pisal o tem. V kakšni državi želimo živeti? Smo sposobni racionalne razprave? Ne slepimo se, da smo kaj drugačni od Nemčije. Tudi Slovenija je polna tuje delovne sile, brez katere naše gospodarstvo preprosto ne bi delovalo.