Obisk kitajskega predsednika Ši Džinpinga v Rusiji je prinesel utrditev že tako trdnega partnerstva med državama. To ni nobeno presenečenje. Kitajska in Rusija sta malodane prisiljeni v sodelovanje, saj imata skupnega nasprotnika, ki dela vse, da bi ju izoliral in zlomil. Prav zaradi tega je težko spremljati naravnost nore izbruhe začudenja, da se Rusija obrača proti Kitajski, ali da Kitajska ne naredi nič, da bi Ruse prepričala v prekinitev vojne v Ukrajini. Seveda, kitajskemu predsedniku tudi ni mar za odločitev mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, ki je za ruskim predsednikom Putinom razpisalo nalog za aretacijo.
V zahodnih prestolnicah so sami naredili vse, da bi utrdili vezi Pekinga in Moskve. Obenem so, povsem nesmiselno, ves čas metali propagandne bombice, ki bi naj ustvarile prepad. Spomnimo se samo, kako so pred dvema desetletjema zahodni analitiki trdili, da bodo kitajske množice preplavile slabo poseljen ruski Daljni vzhod, tako da bo tisto ozemlje postalo del kitajske države. To so govorili samo zaradi tega, da bi v Ruse zasadili strah. Zgodilo se ni nič. Izkazalo se je, da se Kitajci raje selijo na bolj topli jug v svoji lastni državi in jih mrzli sever ne zanima. Izkazalo se je tudi, da ruske politične in gospodarske elite nimajo strahu pred kitajsko prevlado. In prav tu je še eno pomembno spoznanje o naravi ruskih elit in o tem, kako napačno jih je ocenil kolektivni zahod.
Naš propagandni aparat nenehno trobi o agresivni ruski državi, ki se hoče polastiti polovice sveta. Putin bi naj ponovno ustvarjal Sovjetsko Zvezo. Resnica je drugačna. V Rusiji ni nobenih ambicij, da bi postavili nov imperij. Po propadu Sovjetske zveze so nove elite želele postati del zahodnega sveta, nič jih ni motilo, da so ropale lastno prebivalstvo in si na njihovih žuljih gradile vile v Evropi in svoje otroke pošiljale na šolanje v ZDA. Gospodarstvo so preuredili tako, da je postalo del globalnega sistema. Prihod Vladimirja Putina tega na začetku ni spremenil. Putin je le zlomil moč oligarhov in okrepil moč centralne oblasti, a vse je bilo enako. Putin, in vsa elita za njim, je želel sodelovanja z zahodom. Partnerstva. Ne prevlade. Ampak v zahodnih prestolnicah, predvsem v Washingtonu, tega niso hoteli. Hoteli so popolno podreditev Rusije, nadaljevali so z operacijami zamenjave režimov v državah sosedah Rusije. Vsi vemo, da so s simpatijami gledali na čečenske teroriste. Želeli so se pač polastiti tistega dela Kavkaza, ki je še ostal v Rusiji.
Potrpljenje je počasi skopnelo in zdaj smo tu, kjer smo. Ampak ruske elite, s Putinom na čelu, še vedno ne kažejo ambicije postati velika, mogočna velesila. Želijo stabilnost v svoji interesni sferi, to pa je tudi vse. Nič jih ne moti preusmeritev na nove trge, navezovanje na Kitajsko, ki je gospodarsko mnogo večja sila. Če so prej svoje energente izvažali na zahod, ga bodo v prihodnje pač na Kitajsko in še kam. Sistem doma bo ostal enak.
Marsikateri zahodni komentator se norčuje iz Rusije, češ da bo vazal Kitajske. Da? In kaj potem? Je mar ruskim elitam to mar? Ni jim. Saj so bili pripravljeni igrati vlogo kompradorskih elit zahodnim partnerjem, a so ti bili tako vzvišeni in agresivni, da niti tega niso hoteli sprejeti. Izkazalo se je, da je za kolektivni zahod edina dobra Rusija, mrtva Rusija. Kitajci seveda česa takšnega ne zahtevajo. V Pekingu nihkogar ne briga, kakšen gospodarski sistem imajo v največji državi na svetu. Sodelovati hočejo. Trgovati. Si zavarovati hrbet. Imeti močnega zaveznika. To je vse.
Jasno, da bo Rusija za zaveznika raje izbrala Kitajsko kot kolektivni zahod, kjer se politiki in novinarji kar penijo od sovraštva do vsega ruskega. Saj še ruskim športnikom onemogočajo sodelovanje na športnih prireditvah. Zagotovo pa za povprečnega prebivalca zahoda ne more biti prijetno spoznanje, da je Kitajska boljša izbira kot zahod. A tako seveda ni samo v Rusiji, ampak po večini sveta. Le neverjetna zaslepljenost preprečuje, da bi se vprašali, zakaj je temu tako. Namig, ni kriva kitajska propaganda.
Jinov svet 