19. marca 2003 so ZDA in prijatelji začeli z napadom na Irak. Sama invazija je trajala nekaj več kot mesec in Američanom ni predstavljala večjega problema. Iraške sile, že tako načete po letih vseh mogoči sankcij, so nudile le malo odpora. Tako je ameriški predsednik George Bush mlajši že 1. maja lahko na krovu letalonosilke USS Abraham Lincoln razglasil uspešno končano misijo. Toda prave težave so se šele začenjale.

Da bi upravičile vojno v Iraku, so ZDA uporabile laž. Iraškega diktatorja Sadama Huseina so obtožile, da razvija orožje za množično uničenje. Prav tako so preko medijev širile zgodbe o tem, da Husein sodeluje s teroristično organizacijo Al Kaido, ki je septembra leta 2001 izvedla uničujoč napad na samem ozemlju ZDA, kar je potem sprožilo tako imenovano vojno proti terorizmu in okupacijo Afganistana. Pravi razlog za vojno v Iraku je bila želja obvladovati pomembno regijo. Kot je nekaj let kasneje pojasnil nekdanji ameriški general Wesley Clark, so imeli jastrebi v vrstah ameriških elit nor načrt, da v petih letih zamenjajo oblast v sedmih državah. Med njimi v Siriji, kjer je do krvave državljanske vojne na koncu tudi prišlo. Zadnji cilj tega programa je bil Iran.

Toda iraški uporniki so vse te fantazije razblinili in Irak je za ZDA postal nočna mora, ki ni toliko požirala življenj ameriških vojakov, ampak velika finančna sredstva. Razen vojaške industrije in raznih zasebnih pogodbenikov, Američani od okupacije niso imeli veliko koristi.

Irak je žalostna zgodba o tem, kako si lahko en dan lojalen zaveznik ameriškega imperija, naslednji dan pa te vržejo volkovom, ki te raztrgajo. Da, Sadam Husein je bil diktator. Diktator sekularnega tipa z megalomanskimi ambicijami. Te ambicije so za obračunavanje z islamsko republiko Iran izkoristile ZDA in ga podpirale v vojni, v kateri se je hotel polastiti dela iranskega ozemlja, ob tem pa je veselo razmetaval s kemičnim orožjem. Takrat je to v Washingtonu motilo malokoga. Husein se s kemičnim orožjem ni loteval samo Irancev, ampak tudi prebivalcev svoje dežele, Kurdov.

Potem se je vojna končala. Husein pa je ostal tam, v osrčju regije, z ogromno vojsko. Odločil se je, da vzame Kuvajt. Ob tem je za dovoljenje vprašal Američane, in ti so mu prikimali, četudi ravno toliko nedoločno, da so lahko takoj zatem, ko so iraške čete vdrle čez mejo, to agresivno vojno obsodile. Huseinov Irak je bilo očitno treba oslabiti in ZDA so takrat vsekakor premogle vojaško silo, da so to lahko storile. A najprej je bilo treba zagnati propagandno mašinerijo.

Zelo poučna za preučevanje propagande je epizoda s hčerko kuvajtskega veleposlanika v ZDA. Pred odbor za človekove pravice ameriškega kongresa so pripeljali petnajstletno dekle Nariyjo, ki je ameriškim politikom pripovedovala grozljivo zgodbo o tem, kako so iraški vojaki prišli v porodnišnico in tam iz inkubatorjev pobrali dojenčke in jih pustili, da so pomrli. Tej zgodbi je potrdil tudi Amnesty International. Odziv je bil pričakovan, nekaj kar je podjetje za stike z javnostmi, ki so ga najeli Kuvajtčani in ki je pripravilo to predstavo, pričakovalo. Vse skupaj je bila laž, ampak mediji in politika so jo razbobnali na vse strani sveta.

Tako, vidite, se prodaja vojne.

ZDA so skupaj z zavezniki vojno z Irakom dobile, Iračane pregnale iz Kuvajta, razbile njihovo vojsko in jih prisilile k demontaži programa za razvoj orožja za množično orožje. Sledile so sankcije, ki so zahtevale ogromno življenj. Kdo ve, če je zaradi sankci res umrlo pol milijona otrok, a nekdanja ameriška državma sekretarka Madeline Albright je v nekem pogovoru povedala, da se ji takšne žrtve zdijo cena, ki jo je mogoče sprejeti. Irak je trpel, ne le pod sankcijami, ampak tudi pod občasnimi napadi na jugu in severu, kjer so se upirali Kurdi in Šiiti. Potem je prišla vojna proti terorizmu in Bush mlajši se je odločil dokončati to, kar je začel njegov oče, predsednik George Bush starejši.

Ameriška okupacija Iraka, v kateri je sodelovalo še veliko drugih držav, je destabilizirala vso regijo. Ne le, da se uporniki niso hoteli predati, v Iraku so divjali tudi spopadi med različnimi skupinami. Kurdi so jo še najbolje odnesli, saj so si na severu izborili neke vrste neodvisnost, kar vsekakor ni bilo po volju Turkom. Ironija usoda je hotela, da so se za največje zmagovalce te vojne izkazali Iranci, ki so lahko okrepili svoj vpliv na šiitske množice na jugu Iraka. Prav tako so se okrepili islamski skrajneži, ki jih je sekularni režim prej okrutno zatiral. Američani so vodili vojno proti terorizmu, vsaj na papirju, posledica pa je bilo večje število teroristov.

Američani so še vedno v Iraku, ta država pa se še vedno ne zdi stabilna. Vmes so Iračani doživeli prihod še ene pošasti, Islamske države, ki je zelo hitro zavzela velike dele države. Prav zaradi tega so ZDA morale zopet v vojno na iraških tleh, a pravi razlog, da se Islamska država ni polastila še Bagdada, leži v delovanju sosednjega Irana, ki je organiziral, izuril in oborožil iraške milice, na pomoč pa poslal tudi svoje borce. General Solejmani je bil ključen za zmago nad Islamsko državo, za kar so se mu ZDA, oziroma Donald Trump, oddolžile z atentatom, medtem ko je bil na ozemlju Iraka. Pozabljamo, da smo bili zaradi tega v začetku leta 2020 na robu vojne med Iranom in ZDA. Vse se je končalo z opozorilnim raketnim napadom na ameriška oporišča v Iraku, v katerem so Iranci dokazali, da bi lahko, če bi hoteli, ubili na stotine ameriških vojakov, a tega niso storili, da bi preprečili resnično vojno. Trump je sporočilo k sreči razumel.

Sadam Husein ni bil nekdo, ki bi ga lahko kovali v zvezde. Bil je diktator, vojni zločinec, pošast. Lahko je takšnim ljudem privoščiti njihovo usodo. Toda, vojna v Iraku je vseeno bila tragedija in hkrati velik zločin. Skozi to vojno smo lahko spoznali vso sprevrženost ameriškega imperija. Ne le, da so lagali in te laži uporabili kot razlog za vojno, pokazali so brezbrižnost do zapletenenih odnosov v državi in v regiji in s tem sprožili krvave spopade, ki so odnesli kdo ve koliko življenj. Toda, mogoče je to tudi bil cilj. Deli in vladaj. Irak se seveda ni spremenil v državo polno blagostanja in srečnih ljudi, ostal je nerazvita in razbita država. Spet, tudi to je mogoče ves čas bil ameriški cilj. Eno so lepe besede, ki jih pogosto slišimo iz ust ameriških in tudi drugih zahodnih politikov, drugo pa kruta realnost. Navsezadnje je tudi Afganistan doletega podobna usoda, le da so tam tuje sile morale priznati boleči poraz, medtem ko so ameriške čete še vedno prisotne v Iraku, tudi če bi jih mnogi Iračani z veseljem izgnali.

Pred dnevi je odjeknila novica, da se Iran in Savdska Arabija zbližujeta. Ob pomoči Kitajske sta si ta dva stara sovražnika podala roke. Prav tako so se začeli popravljati odnosi med Sirijo in zalivskimi monarhijami. Kaže, da se razmere v regiji popravljajo, da je vendarle mogoče najti skupen jezik. Bil bi že čas. Čas, da se regija postavi na noge, da se konča vojna v Jemnu, da Sirija preneha biti bojišče, da se Irak spremeni v delujočo državo. Bog ve, da to, če se bo to res zgodilo ne bo po zaslugi ZDA in vseh tistih, ki so pred dvajsestimi leti podpirali napad na Irak. Mogoče bo Kitajska tista sila, ki bo končno prinesla mir, mogoče bodo regionalni voditelji spoznali, da jim je v interesu sodelovanje. Nekaj razloga za optimizem je. Res, bil bi že čas.