Že nekaj časa si glavo razbijam s vprašanjem, zakaj se je ravno Pavel Rupar postavil na čelu protestov upokojencev in sanja celo o ustanovitvi politične stranke. Gre namreč za človeka, ki je za to nalogo še najmanj primeren in bo težko kaj dosegel.

Ali Rupar deluje samostojno, ali pa kot satelit Janeza Janše, ne vem. Predvidevam, da je res oboje, da se je pač samovoljno postavil v vlogo naslednika Karla Erjavca in da hkrati deluje kot agent SDS-a, stranke, ki bi ji koristilo, če bi se na političnem prizorišču pojavila upokojenska stranka, pripravljena sodelovati pri sestavljanjo nove vladajoče koalicije. SDS pač sama ne more doseči večine.

Toda, zakaj Rupar? Naj pojasnim. Vsekakor je možno na noge postaviti protestno gibanje in iz njega ustvariti delujočo politično stranko in se potem prebiti v Državni zbor. Vendar, koga s svojo retoriko nagovarja Rupar? Bolj radikalne starejše podpornike SDS, ti pa bodo tako ali tako podprli svojo stranko in le tej ne bodo drobili podpore. Tiste z bolj socialističnimi in liberalnimi vrednotami bo že težko nagovoril. To se tudi vidi, saj udeležencev shodov v Ljubljani ni ravno veliko.

Kar bi SDS v resnici potrebovala, če to vzamemo kot njihov projekt, je nekdo kot Anže Logar, zmeren posameznik z zmernimi zahtevami, ki bi mu uspelo mobilizirati upokojence, ki ideološko ne spadajo na politično desnico. Tu je namreč ključ do uspeha in politiku tipa Logar to vsekakor lahko uspe. Predsedniške volitve so pokazale, da je to možno kljub obtožbam, da gre za Janševega človeka. No, vsaj do določene mere, a že to je dovolj. Na volitvah je treba doseči 4% in to lahko radikalno spremeni politično razmerje moči.

A mogoče je vse skupaj bolj preprosto. Lahko, da gre za priročen cirkus za destabilizacijo države, pač protesti, katerih namen je nižati podporo vladi, ne pa za neko domišljeno strategijo.