Ukrajinci so doživeli največji poraz od padca Severodonecka in Lisičanska lansko poletje. Ruske sile so Bahmut zavzele natanko eno leto po zavzetju Mariupolja. V obeh primerih je šlo za srdite mestne boje, pri tem da so bili branilci Mariupolja v mnogo slabšem položaju, saj so bili obkoljeni in s tem odrezani od oskrbe. V Bahmutu so Ukrajinci vse do zadnjega lahko oskrbovali branilce.

Rusi bodo mesto bržkone kmalu preimenovali v Artjomovsk, ime, ki ga je imelo pred časom neodvisne Ukrajine.

Uresničilo se je vse, kar je napovedal šef ruske privatne vojske Wagner, Prigožin. Ruska stran je Bahmut uporabila za uničevanje ukrajinske vojske, ki je nespametno branila to utrdbo, medtem ko je nasprotnik lahko s topništvom obstreljeval oskrbovalne poti. Ogromne sile so bile vržene v uničenje v tem mestu simbolu. Res je, da mesto nima večje strateške vloge, oziroma, ne bi je smelo imeti, a Ukrajinci sami so pristali na igro nasprotnika. S tem je ta bitka postala pomembna, čeprav gre za mesto, ki je pred vojno štelo nekako 70000 prebivalcev.

Odločitve politikov in generalov pogosto niso povsem racionalne in na ukrajinski strani je to dobro vidno. Braniti Bahmut ni imelo večjega smisla. Boljši bi bil počasen umik na naslednjo obrambno črto. To nikakor ne bi škodovalo pripravam na ofenzivo, ki se, vsaj po ukrajinskih trditvah, pripravlja. Namreč, ohranili bi kar nekaj sil in tehnike, ki so jo izgubili proti Wagnerju. Toda ne, raje so vztrajali v boju. A potem, ukrajinska stran si ne dela pretiranih skrbi zaradi izgub. Medtem ko se Rusi umaknejo, ko vidijo, da bi z vztrajanjem na položajih lahko doživeli večje izgube, ukrajinskemu vodstvu preprosto ni mar. Res je, mobilizacijski potencial države je še vedno velik in kolektivni zahod še kar naprej pošilja orožje.

Strategija je preprosta. V mestih simbolih vztrajati tako dolgo, da se nekje v zaledju ustvari večja vojska za ofenzivo. Na fronto, v jarke, se meče slabo izurjene in opremljene vojake, ki umirajo v velikem številu, elita pa čaka na svoj trenutek. V ofenzivi na harkovskem območju je to uspelo, a pravi razlog za uspeh ni bila učinkovitost Ukrajincev, ampak naravnost diletantski odnos ruskega vojaškega vrha, ki ni proskrbel za pripravo obrambnih položajev, hkrati pa ni zagotovil zadostnih sil. Ukrajinci so se preprosto sprehodili skozi luknjavo obrambo in ustavili so se šele daleč za reko Oskil. Ofenziva na Herson ni bila tako uspešna, ker je bilo tam Rusov več, edina sreča za Ukrajince je bila v tem, da njihov nasprotnik ni mogel čez reko Dnjeper oskrbovati svoje vojske. Bolj racionalno se je bilo umakniti.

Prigožin je že pred časom napovedal ukrajinsko ofenzivo na bokih Bahmuta in poskus obkolitve Wagnerja v samem mestu. Ukrajinci so res izvedli kar nekaj napadov, a uspeh je bil minimalen, Wagner pa je medtem samo mesto zavzel in zdaj se napoveduje umik, počitek in popolnitev, Druge sile bodo prevzele njihove položaje.

V preteklih mesecih smo lahko spremljali zanimive izjave Prigožina, ki je pogosto ostro kritiziral rusko obrambno ministrstvo in jih obtoževal, da mu ne dostavljajo dovolj streliva. Šel je celo tako daleč, da je Wagner predstavil kot edino omembe vredno formacijo, ki da malodane sama vodi vojno z Ukrajino. To seveda ni res. Wagner nima ne dovolj mož, ne opreme, da bi sam dosegal uspehe, tudi če je očitno mnogo bolje voden in mogoče tudi motiviran od rednih ruskih sil. Tu je lekcija iz propagande. Namreč, rusko obrambno ministrstvo se propagande loteva izredno zbirokratizirano, očitno tega ne jemlje resno, zaradi česar so njihove izjave dolgočasne in suhoparne. Na drugi strani Wagner, Čečeni, razne prostovoljne enote in pripadniki formacij doneške in luganške republike nimajo takšnih težav in medse vabijo novinarje in pogosto delijo posnetke svojih akcij. Zaradi tega se krepi občutek, da redne ruske vojske sploh ni, razen ko gre za raketne napade. Temu seveda ni tako. Prigožin sam nikoli ne bi zavzel Bahmuta, če mu podpore ne bi nudila rusko letalstvo in topništvo.

Ne smemo pozabiti, da je Prigožin poslovnež in Wagner zasebna vojska, ki marsikje po svetu nudi svoje usluge. Imajo interes, da sebe predstavijo v najboljši luči, tudi če ob tem očrnijo druge dele ruskih oboroženih sil.

Kot je zdaj že v navadi, Ukrajinci zanikajo svoj poraz, čeprav so dokazi vsem dobro vidni. Ker je jasno, da mesta ne nadzorujejo več, se pojavljajo trditve, da napredujejo po bokih in da bodo mesto obkolili in tam uničili ruske sile. V resnici nič ne kaže, da bi se kaj takšnega dogajalo. Za nekaj kilometrov napredka so že do zdaj izgubili ogromno in napredovanje se je že upočasnilo. Narava te vojne je pač takšna, da hitrih prodorov, ko je nasprotnik enkrat vkopan in ima dovolj sil, ne gre več pričakovati. To velja za obe strani.

Ni pričakovati, da bo ruska stran po zavzetju Bahmuta sama hitreje napredovala proti zadnji veliki ukrajinski obrambni liniji v Donbasu, torej proti Slavjansku in Kramatorsku. Ukrajinci imajo na voljo dovolj vojaštva, da se ne bodo zlomili. Še vedno tudi večina pričakuje njihovo ofenzivo, ki pa se bo tudi težko končala s kakšnim večjim upehom.

To je dolga vojna, v kateri bosta odločala industrijska moč in mobilizacijski potencial. Na kratko, Ukrajincev bo zmanjkalo prej kot Rusov in nobeno čudežno orožje, ki jim ga poslal kolektivni zahod, tega ne bo preprečilo. Še več, ta vojna izčrpavanja vedno bolj boli države kolektivnega zahoda, ki nimajo več od kod jemati nove opreme in streliva. Potrebni bodo siloviti napori, da se bo razširilo vojaško industrijo, tega pa ni mogoče narediti čez noč.