Zvezdne steze so se že od samega začetka igrale z absurdnimi vsebinami in prinašale čudne zgodbe. Čudni novi svetovi imajo že ime takšno, ki ne razočara. Pa vendar se zdi, da gre za ogromno zamujenih priložnosti, ko se iz epizode v epizodo trudijo posegati v nove žanre, celo tako daleč, da posadko spremenijo v lutke.

Že kot otrok sem gledal izvirno serijo o posadki Enterprise. Takrat so bili posebni učinki še primitivni, a se ob takratnem tehnološkem razvoju niso zdeli povsem za odpad. Vse se je treslo in bliskalo in piskalo. Dogodivščine so bile magične, pogosto resnično nekje v sanjskem svetu, toda bilo je tudi kar nekaj izrednih trenutkov. Nikoli ne bom pozabil Ravnotežja terorja, ko se Kirk spopade z Romulanci. Napeta, skoraj podmorniška vojna, ki ‘človeško’ prikaže tudi nasprotnika. Ali pa Naj bo to vaše zadnje bojišče, ko se dva moža, na pol bela in na pol črna, preganjata čez vesolje in vsi potrebujemo kar nekaj časa, da vidimo tisto razliko v njuni obarvanosti. Njuno sovraštvo ju privede domov, na v nesmiselni vojni povem uničen planet. Čudovit komentar neumnosti rasizma.

V Zvezdnih stezah: Naslednja generacija je takšnih odličnih epizod še več.

Toda, ne živimo več v časih, ko se je snemalo po dvajset epizod na sezono in ni bilo nič hudega, če je kar nekaj teh epizod zanič. Čudni novi svetovi imajo po deset epizod na sezono. Za neumnosti, četudi so te zabavne, ne bi smelo biti preveč prostora. A v resnici je prostora za eksperimente ogromno, tistih res klasičnih, globokih zgodb in moralnih zapletov je malo in le po tistem si lahko serijo zapomniš.

Četrta sezona (posneli so jih pet, v petek si je bilo mogoče ogledati sedmo epizodo četrte sezone) ima teh eksperimentov preprosto preveč. Posadka kot lutke, na čudnem planetu na povsem nori zabavi povsem omamljena posadka, črno bela epizoda, grozljivka, zdaj pa že žajfnica. Da, celo tukaj je mogoče najti kaj privlačnega in zanimivega in čustvenega.

Ne pravim. Vsaj meni so se člani posadke priljubili, zdi se mi, da jih razumem in poznam, kar je pri takšnih dolgoživih projektih seveda nujno. Ampak, kje pa je kakšna res izredna zgodba, kaj pretresljivo dobrega? Živimo v svetu polnim hudih in težkih vprašanj in le nekaj poguma je potrebnega, da se le te pretočijo v znanstveno fantastično serijo. Navsezadnje, ne gre le za zabavo, znanstvena fantastika je pogosto le sredstvo za razmišljanje o težavah tukaj in zdaj, za filozofiranje o velikih temah. In teh je, še enkrat, veliko.

Z užitkom spremljam Zvezdne steze: Čudne nove svetove. Čakam na nove epizode. Priznati pa moram, da se mi vendarle vse skupaj zdi ena velika zamujena priložnost.