Vsi vemo, kako so se pred in med prvo svetovno vojno socialne demokracije klavrno prodale zamisli nacionalne države in v njenem imenu v klavnico vojne poslale na milijone mladih ljudi. S tem so v imenu neke nacije izdale prav tisti delavski razred, ki so ga hotele zastopati, saj so raje videle razlike med državami, kot podobnosti med izkoriščevalskim sistemom kapitalizma, imperializma na eni strani in tlačenimi množicami na drugi strani.

Antonio Negri v Imperiju piše:

Boljševizem je prav tako stopil na področje nacionalistične mitologije, še posebej s slavljenim Stalinovim  predrevolucionarnim pamfletom o marksizmu in nacionalnim vprašanjem. Po Stalinu so nacije neposredno revolucionarne in revolucija pomeni modernizacijo:  nacionalizem je nujna stopnja v razvoju.  Ko v Stalinovi interpretaciji postane nacionalizem  socialističen,  postane socializem ruski in Ivan Grozni je položen v grobnico k Leninu. Komunistična internacionala je spremenjena v skupščino ‘pete kolone’ ruskih nacionalnih interesov.  Pojem komunistične revolucije – deteritorializirajoča pošast, ki je strašila po Evropi in svetu ter je od pariške komune do Sankt Peterburga leta 1917 in do Maovega dolgega pohoda uspevala združevati dezerterje, internacionalistične partizane, stavkajoče delavce in kozmopolitske intelektualce – je bil dokončno pretvorjen v reteritorializirajoči  režim nacionalne suverenosti.  Tragična ironija je, da začne nacionalni socializem v Evropi spominjati na nacionalsocializem.  Ne zato, ‘ker se dve skrajnosti srečata’, kot bi radi mislili nekateri liberalci, temveč zato, ker je v srcu obeh  abstraktni stroj nacionalne suverenosti.

Čeprav v določeni meri pozitivna, je v končni fazi lahko nevarna tudi sama zamisel nacionalne osvoboditve, torej izpod jarma neke tuje sile.

Enačenje nacionalizma  s politično in ekonomsko modernizacijo, ki so ga razglašali  voditelji številnih  antikolonialnih in antiimperialističnih  bojev, od Ghandija in Ho Chi Minha do Nelsona Mandele, se je izkazalo za sprevržen trik. To enačenje služi mobilizaciji širokih množic in galvanizaciji družbenih  gibanj. Toda kam  vodi gibanje in katerim interesom služi? V večini primerov vključuje delegiran boj, v katerem projekt modernizacije  na oblast postavi novo vladajočo skupino, ki je zadolžena za njegovo izvedbo.  Revolucija je z zvezanimi rokami in nogami ponujena novi buržoaziji.

…

Medtem ko nacionalizem skuša osvoboditi multitudo izpod zunanjega gospostva, vzdigne domače strukture gospostva, ki so enako neprizanesljive.

Torej, ne več hlapci tujcem, ampak kar domačim ljudem. Druge razlike ni.