Se spomnim pred leti, ko so bili blogi nova moda, še pred eksplozijo facebooka in twitterja, da je bila slovenska blogerska scena dokaj majhna in še kar povezana. Zame osebno kar nerazumljivo povezana. Zdelo se mi je namreč, da se večina blogerjev pozna med sabo, torej, ne osebno, ampak da se zaveda prisotnosti tega in tega bloga, da tam komentira, bere, da obstaja neka skupnost. Meni, ki mi je bila vedno bolj všeč zunanja politika in sem posledično pač bral več o dogodkih v svetu, bodisi na navadnih spletnih straneh raznih medijev, ali na blogih, je bilo to nekam tuje. Namreč, nisem si želel postati del neke navznoter v Slovenijo usmerjene skupnosti.

Prav zaradi tega sem velikokrat kakšno notranjepolitično temo raje kar obšel, kot da bi se z njo ubadal. Navsezadnje se velike odločitve sprejemajo v svetovnih centrih, mi pa le capljamo za njimi, a se pri tem vseeno počutimo, kot da smo ne vem kako posebni in da delamo nekaj unikatnega. Na žalost sem se v preteklih letih vendarle malo bolj usmeril v Slovenijo v cirkus, ki se mu reče slovenska politika.

Zdaj, leta 2012, smo priča pohodu pomembnosti mobilne telefonije, ki ponuja marsikaj več, kot tedaj, pred leti (pa ne tako daleč nazaj), ko so bili telefoni dobri samo za pogovore in sms-e.  Kakor blogi niso uničili časopisov, kakor facebook ni uničil blogov, tako tudi ti premiki ne pomenijo, da bo vse starejše odmrlo. Ne, le bolj razdrobljeno bo vse skupaj. Kar sem namreč hotel s prvim odstavkom poudariti, je da tisti občutek skupnosti izginja. Živimo v različnih svetovih, tiste skupne izkušnje, ki smo jo pred časi imeli recimo s televizijo, ko smo vsi, ali velika večina, gledali iste programe, izginjajo. Nekaterim je bolj všeč eno, drugim drugo, tretji gredo z vsakokratno modo naprej. Eni ostajajo s televizijo in tiskanimi mediji, drugi na spletu iščejo spletne strani, tretji so že pri blogih in jih morebiti celo pišejo, četrti so že na facebooku, peti čivkajo na twitterju, šestim je všeč instagram, sedmi prisegajo na iPhone, osmi bodo ravnokar odkrili nekaj novega. Če pogledamo samo naklado časopisov, lepo vidimo ta trend. Ta je namreč vedno nižja, saj se mnogi sprašujejo, zakaj plačevati za nekaj, kar lahko dobijo zastonj. Še več, mnogi se sprašujejo, če neka alternativna spletna stran ne ponuja bolj verodostojnih informacij, kot časopis z več desetletij dolgo tradicijo.

Posledica te razdrobljenosti bo, da bo vedno težje preko enega samega kanala nagovoriti večino. Politično gledano bo televizija še vedno izredno pomembna, a  politične stranke bodo vedno več stavile na spletne strani, ki bodo lahko postale mediji sami zase, na prisotnost na družabnih omrežjih in blogih, s čimer bodo nagovarjale ljudi, ki jih drugače ne bodo mogle. Seveda je veliko povezano z volilno bazo posamezne politične stranke. Neka konservativna stranka, ki išče podporo pri starejših, konservativnih posameznikih, ki stavijo na osebni stik in na časopise, radio in televizijo, bo lahko s tem premikom počakala, neka progresivna, ki bo nagovarjala mlade pač ne. Pa še to se bo spremenilo, saj ti mladi slej ko prej odrastejo.

To razdrobljenost lahko že zdaj opazujemo na spletu, kjer lahko vidimo večjo vlogo včasih obrobnih skupin, ki lahko zdaj svoje mnenje lažje širijo. Razdrobljenost tukaj nastopa kot posledica povezovanja podobno mislečih. Skupni prostor izginja, nastaja celo morje manjših  prostorov, kjer se združujejo podobno misleči, na koncu končamo z družbo, ki se ne more strinjati več niti o tako osnovnih rečeh, ali naj otroke obvezno cepimo. Teorije zarote, pogosto povsem nasprotujoče si, dobijo isto pomembnost kot propaganda, ki jo bruhajo na eno ali na drugo politično stran nagnjeni stari mediji, resnica je še bolj zrelativizirana. Seveda mi ni treba pojasnjevati, kako to pomaga ohranjati status quo.