lahko gre tudi preostanek Evrope.

Nedavne volitve v Italiji so odnesle ljubljenca finančnih elit, Marija Montija, prinesle  uspeh Silviju Berlusconiju in z gibanjem Petih zvezd, Beppe Grilla, dodobra premešale že tako zmešano italijansko politično juho.

Nič od tega ne prihaja kot kakšno posebno presenečenje. Potem, ko je Mario Monti nadomestil Silvija Berlusconija, je bilo njegovo krčenje proračunskih izdatkov drugod po Evropi predstavljano kot zgledno delovanje, ki bi ga morali posnemati vsi, a rezultati so v resnici bili zelo slabi. Brezposelnost je rasla, BDP se je krčil, zadolženost države glede na BDP se je večala, nestabilnost in iskanje povsem nove alternative pa je tudi postala nova stvarnost. Italijani na volitvah tako niti niso imeli kakšne druge možnosti, kot zavrniti Montijevo potapljanje Italije, ki je iz dneva v dan postajalo bolj podobno reševanju (uničevanju) Grčije. Če je to pomenilo, svoj glas oddati komedijantu, potem je tako pač bilo. In pri tem sta dva komedijanta, kajti Berlusconi se pogosto tako vede, tudi če mu to ni poklic, medtem ko je Grillo razen tega še aktivist, bloger in politik, dosegla velik uspeh.

Gibanje Petih zvezd Beppe Grilla je le še en udarec starim političnim elitam, ki preko svojih medijskih povezav in zbirke ‘ekonomskih strokovnjakov’ iz dneva v dan, ne le po Italiji, ampak tudi drugod po Evropi, državljanom perejo možgane s propadlo teorijo vzdržnosti in varčevanja, ki bo s pomočjo čarobne vile zaupanja, prej ali slej pripeljala do zagona gospodarstva. V Grčiji je to pripeljalo do krepitve Sirize, v Sloveniji v veliki meri do protestnega gibanja, ki je le odsev tistih drugod, predvsem po južni Evropi, čeprav se tudi na severu že kažejo znaki hujših pretresov.

Toda problem, ki se zarisuje, je da tudi počasno odmiranje držav, zastrupljenih s propadlimi teorijami reševanja krize, še ne pomeni popolnega preloma s političnimi strankami, ki vse to vodijo. Namreč, nove sile še niso tako močne, da bi lahko radikalno spremenile način vodenja države in gospodarstva, stare so še vedno toliko privlačne in predvsem dobro organizirane, da še pobirajo velik delež volilnega telesa in posledica sta vedno večja nestabilnost in nezadovoljstvo. Hkrati je tudi tako, da so se ustaljene politične stranke znašle ujete v točno zakoličene meje razmišljanja, preko katerih težko da vidijo, tudi če si želijo svoj program prilagajati novi realnosti v volilnem telesu.

Prišli smo v veliko zagato, ker tudi politični razred večinoma verjame, da četudi reševanje krize ne poteka ravno dobro in gre vse skupaj na slašbe, alternative preprosto ni, iz preprostega razloga, ker alternative niso več sposobni misliti. To je podobno nesposobnosti voditeljev komunističnih režimov v vzhodni Evropi pred  tremi desetletji, ko so njihove države polzele v zastoj, a niso bili sposobni sprememb, ki bi prinesle gospodarsko rast in večjo svobodo, dokler na koncu niso vsi klavrno končali v bolj ali manj mirnih revolucijah. Tako imenovani neoliberalci, v svojem bistvu ekonomski liberalci, ki vse stavijo na svetost zasebnega lastništva in omejevanja vloge države, v svojih obupnih poskusih, svojo pot predstaviti kot edino pravilno, zelo spominjajo na komuniste izpred tridesetih let.

K sreči ne živimo več v komunistični režimih in so spremembe mogoče na čisto demokratičen način, z zamenjavo oblastnikov, ko jim poteče mandat, a kot rečeno, so razmere v politični areni za zdaj in še nekaj časa bodo takšne, da bo staro vztrajalo, novo pa ne bo moglo doseči večine. In spet, kot že rečeno, bo posledica še več nestabilnosti, še več protestov, več nezadovoljstva in mogoče celo pojav izrazito nasilnih skupin, ki bodo razmere skušale izkoristiti za prevzem oblasti mimo demokratičnih procesov.