Ukrajina leto dni kasneje v peklu

Propad Ukrajine je prišel na koncu dvajsetih let slabega vodenja države, ki je ves čas stopicala na mestu, medtem ko je svet šel dalje, tako da je  pristala med najrevnejšimi državami Evrope, vodena s strani bogate in pokvarjene oligarhije. Ta oligarhija je vedno skrbela le za svoje interese in je strateško pomemben položaj Ukrajine zlorabljala, da si je skušala pridobiti koristi ali od Rusije, ali od zahoda. Medtem je globoka razdeljenost države na proruski vzhod in prozahodni zahod ostajala. Stare zamere in politična manipulacija so jo na koncu pripeljale do eksplozije nasilja.

Spomnimo se, kako je Ukrajina končala v državljanjski vojni. Potem, ko je država prišla do točke, da je bila zaradi slabega vodenja prisiljena iskati pomoč v tujini, je tedanji, demokratično izvoljeni predsednik in oligarh, Viktor Janukovič, tehtal med ponudbo Evropske Unije in Rusije. Vse kar je hotel, je bil denar, s pomočjo katerega bi ostalo vse po starem. Oligarhija bi vladala naprej, ljudstvo bi vztrajalo v bedi, sistem pa se ne bi zrušil. Kar se je zgodilo, je bilo, da je Rusija dala boljšo ponudbo in Janukovič jo je sprejel. Ne zaradi kakšne  posebne navezanosti, ampak čisto racionalno. Na praznih obljubah se namreč ne da živeti in EU ni ponudila veliko.

Jezni zaradi krepitve Rusije, prepričani, da je njihova pravica, da svoj vpliv širijo v neskončnost, so se nekateri zahodni voditelji, predvsem ameriška adminsitracija, odločili, da v Ukrajini podprejo nasilen prevrat in na tak način zavzamejo to strateško pomebno državo. Seveda je jasno, da so pri tem izkoristili že obstoječe nezadovoljstvo in zbrati na tisoče protestnikov v središču Kijeva ni bilo tako težko. Ti bi tako ali tako protestirali, z ali brez zahodne podpore. Ko je Janukovič sprejel rusko ponudbo, se je aktivirala stara ukrajinska delitev na vzhod in zahod in zahod je prišel protestirati. Politično so nekateri tudi spoznali svojo priložnost, da s padcem Janukoviča pridejo na oblast, svojo priložnost pa so videli tudi nacionalistični skrajneži, ki so skozi krizo, skozi nasilje, lahko povečali svojo moč.

Protesti so se nadaljevali in vse se je pripravljajlo na končni obračun. Janukovič je bil pripravljen uporabiti določeno mero nasilja, ni pa bil pripravljen s tanki povoziti protestov. Seveda so padale žrtve, toda pri iskanju krivcev moramo biti previdni. Streljali sta obe strani, možno pa je tudi, da so nekateri elementi opozicije ubijali svoje ljudi, da bi še poslabšali razmere. Kakorkoli, v času zimskih olimpijskih iger v Sočiju, ko je imel ruski predsednik Vladimir Putin zvezane roke, je prišlo do usodnega udara in Janukovič je padel. V tistem trenutku se je zazdelo, da je zahod v Ukrajini zmagal in Rusija izgubila. Na tem mestu je nujno poudariti, da se je že kar nekaj časa prej nad Rusijo izvajalo pritiske, politične in medijske, da bi se jo čim bolj očrnilo. Razna natolcevanja o katastrofalnih razmerah na olimpijskih igrah ali pretiravanja o preganjanjanju istospolno usmerjenih, spadajo v okvirje tega obsežnega napada, ki je svoj vrhunec doživel z ukrajinsko krizo. Omenimo le, kakšen odnos imajo ameriški zavezniki v Saudski Arabiji do istospolno usmerjenih in jasno nam bo, da je na delu dvoličnost.

 photo mai_zpsb6894070.jpg
Nezadovoljstvo med Ukrajinci je bilo veliko in zato so ga zunanje sile lahko tudi izkoristile

Samo nekdo popolnoma nepoučen o razmerah v Ukrajini bi bil tako naiven, da bi verjel da nasilna odstranitev demokratično izvoljenega predsednika in divjanje skrajnih nacionalistov, ne bo imelo posledic za državo. Takoj so se namreč na jugu in vzhodu države začeli zbirati ljudje, prestrašeni, da v prihodnje ne bodo smeli več uporabljati svojega jezika, ruščine, razjarjeni, ker so videli kako padajo simboli komunizma, medtem ko se vedno bolj pojavljajo nacistični simboli. Prav tako je številne prestrašilo nasilje protestnikov, ki niso izbirali sredstev v bojih s policijo. Medtem ko so zahodni mediji kazali sliko nove, upa polne Ukrajine v Kijevu, so se recimo na Krim policisti, pripadniki posebnih enot Berkut, ki so se borili proti protestnikom, vračali kot junaki.

Vrniti se moramo deset let nazaj, v čas oranžne revolucije, da bi razumeli razpad ukrajinske države. Tedaj so si v Kijevu nasproti stali protestniki pod oranžnimi in pod belo modrimi zastavami, eni z vzhoda, drugi iz zahoda, eni podpornika Viktorja Juščenka, drugi podporniki Viktorja Janukoviča. Do zapletov je prišlo zaradi obtožb o ponarejanju rezultatov volitev v korist Viktorja Janukoviča, zaradi česar so bili na nogah privrženci Viktorja Juščenka. Protesti enih so sprožili proteste drugih, a vse skupaj se je odvijalo dokaj mirno in na koncu se je razrešilo skozi institucije države, ko je ukrajinsko vrhovno sodišče ukazalo novo štetje glasov in se je izkazalo, da je Juščenko zmagal s 52% glasov proti 44% Janukovičevih.

Kar vidimo je, da sta oba tabora imela veliko podporo in je bila država razdeljena na dva dela. Vidimo lahko tudi, da sta drug na drugega reagirala s podobnimi metodami, se pravi, z zbiranjem podpore na ulici. Zaradi tega je bilo pričakovati, da se bo leta 2014 zgodilo podobno in res se je. Država je ostala razdeljena, a ker je en tabor uporabil nasilje, se je možnost, da ga bo tudi drugi, povečala.

Po padcu Janukoviča se je na jugu in vzhodu Ukrajine, na področjih, ki so ga večinsko volila na volitvah leta 2010, ponovila zgodba z zbiranjem ljudi na pomembnejših trgih in ulicah in zavzemanjem vladnih poslopij. Dejansko je šlo za popolnoma enak pristop, kot so ga pred tem imeli nasprotniki predsednika Janukoviča, seveda pa so jih predvsem zahodni mediji predstavili popolnoma drugače. Tukaj lahko vidimo propagando na delu, ko se za ista dejanja ljudi sodi povsem drugače. Medtem ko so bili prozahodni protestniki predstavljeni kot upanje svobode, ki so se spontano podali v boj za boljši jutri, so na protestnike na vzhodu gledali kot na agente Moskve, včasih pa celo kot na drhal, ki hlepi po slabih, starih časih. Toda medijska propaganda zahoda v resnici ni mogla več spremeniti ničesar od trenutka, ko je padel prvi sovjetski spomenik, ko se je na spletu pojavila prva fotografija zamaskiranega pripadnika Desnega sektorja z nacističnimi simboli, ko so se začele govorice o prepovedi rabi ruskega jezika v uradih in šolah, če hočete, že od prej, ko je prva molotovka priletela med policiste v Kijevu.

Povsod je bil vonj po državljanjski vojni.

 photo dessek_zps9341dc19.jpg
Čeprav so jih zahodni mediji skušali ignorirati, njihove prisotnosti ni bilo mogoče izbrisati. Skrajni nacionalisti v boju zanovo Ukrajino

Ukrajina je, ne brez krivde njenih vladajočih elit, pristala sredi večjega spopada med Rusijo in zahodom. Nemirov vanjo nihče ni izvozil, je pa jih izkoristil. Najprej zahod, potem Rusija.

Nova oblast v Kijevu se je izkazala za mnogo bolj krvoločno, kot prej Janukovič in nad proteste na jugu in vzhodu je poslala vojsko, z njimi pa so šli tudi razni prostovoljni bataljoni, polni nacionalistov, kar je razmere še poslabšalo. Policije v resnici nova oblast  niti ni mogla poslati, saj je ta bila nezmožna delovanja in je bila povsod bolj kot ne pasivna. Po dogodkih v Kijevu, ko je bila tarča nasilja in je bila na koncu za obrambo sistema še kaznovana, niti ni moglo biti drugače. Začele so padati žrtve, prebivalstvo vzhoda in juga pa se je začelo organizirati, zbirati orožje in se upirati z nasiljem. Vojna se je začela in iz Rusije so začeli prihajati prostovoljci. Vladimir Putin pa je v Moskvi tehtal, kaj mu je storiti.

Na ukrajinsko krizo ne smemo gledati kot na posamičen dogodek, na izolirano krizo, kjer sta se spopadli Rusija in ZDA z zavezniki. V ozadju prihaja do velikih premikov, ko se v Washingtonu zavedajo, da jim moč z rastjo Kitajske vse bolj polzi iz rok, da se obdobje njihove nesporne prevlade končuje in da je prihodnost negotova. Kažejo se obrisi multipolarnega sveta, kjer se bodo pomembne odločitve sprejemale še v Pekingu, Moskvi, Nev Delhiju ali še kje drugje. Da bi preprečile erozijo svoje moči, bi ZDA morale ustvariti sistem zavezništev, s katerimi bi omejile predvsem Kitajsko, pa tudi Rusijo in še kakšnega potencialnega konkurenta. Zato so Američani že začeli polagati temelje obsežnemu zavezništvu v Aziji in del te igre je tudi poglabljanje prepada med Rusijo in ameriškim evropskimi zavezniki. ZDA Ukrajine ne potrebujejo, je pa jim lahko koristna kot Rusiji sovražna država. Zaostrovanje razmer tudi ne koristi EU in drugim evropskim državam, ki zdaj nasprotujejo Rusiji, za posledico pa ima večji ameriški vpliv v imenu boja proti skupnemu sovražniku. V resnici so ZDA z ukrajinsko krizo, za ceno številnih ukrajinskih žrtev, dosegle pomembno zmago v odnosih z Evropo, ki bo v prihodnje mnogo bolj pripravljena slediti njihovim navodilom. Resnica je takšna, da se je Washington z Rusijo sposoben boriti do zadnjega Ukrajinca, ne da bi pri tem sam utrpel kakšne posebne izgube.

Vladimir Putin je moral priti do podobnega zaključka in zato je padla odločitev, da se Rusija preusmeri proti Kitajski. Posledica ukrajinske krize je, da v prihodnje moramo računati na tesno rusko kitajsko zavezništvo, nad čemer so v Pekingu bržkone navdušeni. Ker je spoznal, da bo ne glede na to, kar bo naredil, ostal tarča zahodnih napadov in da je Rusija pač trn v peti, ki ga je treba uničiti, se je odločil, da posreduje v ukrajinsko državljanjsko vojno. In kaj bi bilo bolj priročno, kot vzeti Krim?

 photo krimrus_zpsde5845ea.jpg

Ruska vojska na Krimu. Njihov prihod je zahodni svet razburil še bolj, ker se je ruska vojska pokazala za profesionalno in dobro pripravljeno

Ne slepimo se, da večina prebivalstva na Krimu ni hotela živeti v Rusiji. Vprašati bi se morali, kdo pa bi sploh želel živeti v tako propadli državi, kot je Ukrajina? Spomnimo se le razpadanja Jugoslavije in želje Slovencev, da se rešijo iz takšne skupnosti. Aneksija Krima je bila posledica želja večine prebivalcev na tem polotoku in Rusija si ga je priključila brez težav, brez odpora, s čimer je razbesnela zahodno politično in medijsko elito, ki je v tem videla Putinovo zmago. A Krim je bil preprost, ker je tam prevladovalo rusko prebivalstvo, povrhu pa je bil še z lahkoto ločen od preostale države, medtem ko so bili drugi deli Ukrajine, ki so se upirali, bolj mešani in povrhu še z večjim prebivalstvom. Še eno vprašanje se nam namreč mora postaviti, to je, zakaj Rusi niso svoje vojske poslali na vzhod Ukrajine, v Lugansk in Doneck in po hitrem postopku porazili ukrajinskih oboroženih sil?

Predvidevam, da se v ozadju skriva računica Rusov, da je Krim lažje vključiti v delovanje države in da je cena za to relativno majhna, medtem ko bi večja območja povzročila velik pritisk na ruski proračun pa še vprašanje razmejitve z Ukrajino bi bilo težko. Ruska vojska nekje pri Mariupolu ne bi vedela, kje se ustaviti, kjer bi se končal prijazen sprejem in začel sovražen odpor tistih, ki bi želeli živeti v Ukrajini in ne v Rusiji. Po drugi strani pa je jasno, da pobeg večjih delov juga in vzhoda iz skupne ukrajinske države pomeni, da Rusija dolgoročno ne bi mogla več računati na možnost postavitve prijazne oblasti v Kijevu, saj nova, manjša ukrajinska država ne bi bila več razdeljena in bi bila mnogo bolj odločno prozahodna. Medtem ko toka prostovoljcev in orožja iz Rusije v Lugansk in Doneck v Moskvi seveda niso hoteli, niti mogli ustaviti, do pravega posredovanja ni prišlo in posledica je bila krvava državljanjska vojna, v kateri so uporniki začeli izgubljati, ker so imeli na voljo premajhno število sil.

Toda potem se je ob koncu avgusta 2014 vendarle zgodil nenavaden preobrat, ki so ga na zahodu pojasnili z neposrednim ruskim posredovanjem, sam pa verjamem (čeprav tudi dopuščam možnost, da je res prišlo do omejenega vdora ruskih sil), da se je pokazala vsa nesposobnost ukrajinskih oboroženih sil, ki preko pošiljanja kolon oklepa v razne žepe, kjer so jih uporniki potem uničevali s topništvom, nikoli ni zmogla in sposobnost upornikov. Ti so namreč uspeli v zelo kratkem času zlomiti ukrajinske sile in zavzeti veliko ozemlja, zaradi česar je bila oblast v Kijevu prisiljena v mirovni sporazum. Ta sporazum traja še do danes, čeprav se ga nenehoma po malem krši, predvsem v spopadih za letališče pri Donecku, ki ga uporniki želijo na vsak način zavzeti in z brezobzirnim bombardiranjem s strani ukrajinskih oboroženih sil, zaradi katerih padajo številne nedolžne civilne žrtve. Toda razmere so kljub temu, da se obe strani pospešeno pripravljata na obnovitev spopadov, razmeroma stabilne.

Ukrajina je v zelo slabem stanju. Ta država ni nobena nagrada, ampak breme tistemu, ki jo ima za zaveznika. Gospodarstvo se krči in cena, da se državo obdrži pri življenju, bo visoka tako za Ukrajince, ki bodo morali varčevati podobno, kot se je to v EU zgodilo Grkom, le da še mnogo bolj, kot tudi za evropske države, ki bodo skušale obdržati nadzor nad Kijevom. Protesti so državi prinesli državljanjsko vojno, tisoče mrtvih in ranjenih, izgubo ozemlja, oblast pa je še vedno v rokah oligarhije. Leto dni kasneje je vse mnogo slabše, kot je bilo, prihodnost pa lahko prinese še večje grozote. Na žalost so se Ukrajinci znašli na fronti v večjem spopadu in njihove sanje o lepši prihodnosti se ne bodo uresničile tako hitro, kot so si želeli. Sploh, ker so razmerja med večino in oligarhijo ostala podobna in ker se jim zaradi nestabilnost razrasli še sicer maloštevilni, a zato še vseeno ne nemočni nacionalistični skrajneži, ki se v prihodnosti lahko izkažejo za evropsko verzijo Islamske države. Podobnosti s Sirijo in vmešavanjem tujih sil in porasta skrajnežev tam z razmerami v Ukrajini, vsekakor so.

 

Advertisements

One thought on “Ukrajina leto dni kasneje v peklu

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s