Zanimivo razmišljanje Franza-Stefana Gadya o položaju Indije v mednarodni areni.

To this day, India’s foreign policy, much like Austria-Hungary’s is – more than most other emerging titans – constrained by a quest for internal security and a deep introspection – making it a reluctant power and conducting a more or less ‘introverted foreign policy’.

The Austrian Empire, like India, was considered to be a bridging power between East and West for much of its existence. It was a multi-national empire, more concerned with its internal security and stability than with great power politics, and after humiliating defeats in 1859 and 1866, reluctant to use military power to achieve its political objectives (for most of the late 19th century-early 20th period it spent comparatively little on military defense). As with the Sino-Indian war of 1962, these defeats lead to various military and political reforms culminating in the Austro-Hungarian compromise of 1867 and the establishment of a dual monarchy. Also, like India, Austria-Hungary was held together by an omnipotent, if slightly inefficient, bureaucracy.

Indija, država z 1,2 milijarde prebivalcev in skoraj 2 bilijona $ velikim gospodarstvom, je že zdaj pomembna sila na mednarodnem prizorišču. To ji ni omogočilo le ogromno prebivalstvo, ampak tudi hitra gospodarska rast ter vlaganje v oborožene sile. Če se bo trend nadaljeval, bo pomen Indije samo še večji.

V globalnem ravnotežju moči lahko vidimo večji spopad med Rusijo in Kitajsko na eni strani in ZDA, EU in nekaterimi vzhodno azijskimi državami na drugi strani. Indija je v položaju, ko lahko ravnotežje prevesi na katerokoli stran. Zgodovinsko se vidi tako v opoziciji Kitajski, zaradi česar bi lahko postala ameriški zaveznik, kot tudi kot zaveznik Rusije, prej Sovjetske Zveze. Bolj kot ne, skuša obdržati distanco in tako povečati dobiček zase, saj potrebuje tako dostop do naprednih tehnologij, sploh na vojaškem področju, kar dobiva večinoma iz Rusije, kot tudi do mednarodne trgovine, kjer je bolje imeti več partnerjev, kot manj. Kot smo lahko videli, Indija ni podprla zahodnih sankcij proti Rusiji, zaradi konflikta v Ukrajini in celo še povečuje sodelovanje. Po drugi strani to ni nobena ovira za sodelovanje z ZDA.

Bolj kot ne, kaže da bo Indija tudi v prihodnje skušala ostati nekje na sredi, nevtralna. Tako bo skušala povečati svojo lastno moč, da bi postala upoštevanja vredna velika sila. Kar se tiče primerjave z Avstro Ogrsko, moram priznati, da se mi to zdi zelo zanimivo, vendar pa je Avstro Ogrska bila že kar nekaj let pred prvo svetovno vojno tesno navezana na Nemčijo in kot takšna del evropske centralne osi. Res je, da je bila pred tem ta država v položaju, ko je lahko tudi Nemčijo videla kot potencialnega, ali celo čisto realnega nasprotnika, vendar pa je v časih rojevanja nacionalizma treba razumeti silnice pod površjem, ki so ti dve državi vlekli v povezavo, ne silili narazen. Indija takšnih povezav recimo nima ne z ZDA, ne z Rusijo, kaj šele s Kitajsko. Vidi se lahko celo kot povsem samosvoja civilizacija, če se opremo na Huntingtona.

Svet zgodnjega 21. stoletja je svetu konca 19. stoletja podoben v tem, da obstoji več velikih sil, ki gradijo zavezništva. Zato je mamljivo vleči primerjave med Nemčijo in Kitajsko. Veliko Britanijo in ZDA, Indijo in Avstro Ogrsko, centralnimi silami in antanto, itd… Vsekakor je neka naivnost v tem, da skušamo iz zgodovine potegniti nauke za sedanje čase, na podlagi razmerij moči in lastnosti držav iz povsem drugega časa, a po drugi strani je zgodovina tudi zakladnica izkušenj, iz katere se lahko marsikaj naučimo in v drugačni luči vidimo sedanjost.