Ko predsednik boksa

Borut Pahor ima veliko nasprotnikov, ne, sovražnikov, ki čakajo na vsako njegovo potezo, da bi ga porinili v blato. Kljub temu ostaja zelo priljubljen in če bo kandidiral na naslednjih predsedniških volitvah, bo imel vse možnosti, da ponovno zmaga. Od kje ta razkorak med predvsem delom levega političnega pola in večino prebivalstva? Zakaj enim gre tako na živce Pahorjevo približevanje navadnemu človeku, medtem ko drugi v tem ne vidijo nič slabega?

Večer:

“Jaz sem prinesel s sabo rokavice. Zdaj se vam slabo piše,” je ob prihodu v Športni center Barada v Mariboru dejal predsednik države Borut Pahor, ko je danes popoldne obiskal boksarja Dejana Zavca, ki ga 11. aprila v mariborski dvorani Tabor čaka nov velik izziv. V dvoboju z belgijskim borcem armenskih korenin Sasho Yengoyanom si bo Trdobojec namreč poskušal zagotoviti pas za naslov svetovnega prvaka po verziji WBF v supervelterski kategoriji (do 69,85 kg).

Nekateri bi Pahorjevo obnašanje označili za prisrčno, za obnašanje človeka, ki se ne jemlje pretirano resno in do ljudi dostopa prijateljsko, šaljivo. Drugi, kakor Vezjak, da je populist.

Res je, v nasprotovanju Pahorjevemu predsedovanju gre tudi za spopad med elitizmom in populizmom. Elitizmom, ki zahteva od predsednika, da se obnaša kot del vladajočega razreda, da se tako oblači, da se udeležuje ustreznih prireditev, da z rahlo povzdignjenim nosom gleda na navadnega človeka, če se smem tako izraziti. Bog ne daj, da bi podobno kot ameriški politiki, kdaj v predvolilni kampanji zavihal rokave in pekel hamburgerje. Kaj šele, da bi to počel tudi potem, ko bi bil že izvoljen.

Ljudem je treba tu in tam povedati, da se motijo, a elitzizem v stilu, ‘mi vse vemo najbolje, zato molčite in delate tako, kot vam rečemo’, je nekaj najslabšega. Vidimo ga lahko v obnašanju dela naših elit, ki so tako zelo zavozile našo državo, a še vedno nočejo prevzeti odgovornosti. Zadnja epizoda so zaslužkarji tipa bivša ministrica Stanislava Setnikar Cankar, ki seveda ne počnejo ničesar nelegalnega, a živijo v drugem svetu kot večina in svoje privilegije zagrizeno branijo. Ne da bi nas takšni ljudje vlekli naprej, tiščijo nas navzdol. Dovolj o tem. Populizem ni nekaj nujno slabega, približevanje navadnemu državljanu tudi ne. Navsezandje živimo v demokraciji, ali se vsaj pretvarjamo, da živimo v takšni politični ureditvi, v kateri se upošteva tudi interese večine prebivalstva, ne le tistih visoko izobraženih in dobro povezanih, ki imajo vedno dostop do dobro plačanih služb in če si tako želijo, tudi v politični prostor.

Borut Pahor pravzaprav pooseblja lik predsednika, kakor je zamišljen v naši politični ureditvi. Monarha, brez veliko pristojnosti, ki predstavlja vse državljane. Seveda ne more vedno in povsod biti dober za vse, se strinjati z vsemi, izražati mnenje vseh, a Pahor se v to smer vsaj trudi. Res je, da lahko funkcijo predsednika države vidimo tudi kot vsak drugi izvoljiv položaj, da ga zasede izbira dela državljanov in se potem kot izbira zmagovitega dela državljanov tudi obnaša. Da zagovarja samo njihove poglede na svet, medtem ko drugim nasprotuje. Borut Pahor tu in tam tako tudi deluje, vendar se večinoma trudi  biti čim bolj nekonflikten. Takšna je pač njegovva ocena, kakšna je njegova vloga. Zaradi tega ga ni treba prav bolestno sovražiti. Kakor kaže njegova javnomnenjska podpora, tudi zelo veliko državljanov meni, da ima prav.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s