Spopad med šiiti in suniti in Iran, Saudska Arabija in Islamska država nekje vmes

Po vseh teh letih vojne v Iraku je zdaj jasno vsakomur: ZDA so doživele boleč poraz. Kdorkoli bo že zmagal ta zadnji krog vojne, ZDA od tega ne bodo imele veliko koristi. Razen strmoglavljenja krvoločnega diktatorja po invaziji leta 2003, kar lahko štejemo za uspeh, niso Iraka uspele spremeniti v tesnega zaveznika, niti v svoje vojaško oporišče. Še več, država je zdaj v primežu boja med dvema ameriškima sovražnikoma, Islamsko državo in islamsko republiko Iran.

Islamska država je po uspehih lanskega leta svoje napredovanje končala malodane pred vrati Bagdada. Vzroke njenega uspeha lahko iščemo v sirski državljanjski vojni, kjer se je proti režimu predsednika Asada razplamtel upor, ki so ga hitro ugrabili skrajneži. Ker je sirski režim trdno vpet v zavezništvo z Iranom in ker izhaja iz manjšine alavitov, ki vladajo nad večino sunitov, so zunanje sile hitro spoznale možnost, da odstranijo nasprotnika. V Saudski Arabiji so videli priložnost, da zmanjšajo moč Irana, šiitskega konkurenta. V ZDA, da uničijo starega sovražnika. V Turčiji, da izvozijo svoj model turške demokracije. Dolga zgodba na kratko, z odprtimi turškimi mejami in  orožjem in borci z vseh vetrov, so najbolj pridobili skrajneži, ki so pospravili bolj liberalno opozicijo in se okrepili do te mere, da so lahko svojo Islamsko državo razširili v Irak. Tam je šiitska vlada v Bagdadu naredila veliko napak v svojem odnosu do sunitskega prebivalstva, povrhu pa ni imela na voljo uporabnih oboroženih sil, tako da je v zelo hitrem času izgubila ogromno ozemlja, celo drugo največje iraško mesto, Mosul. Veliko je k porazom prispevalo tudi dejstvo, da je sunitska Islamska država napredovala na področja, kjer so prevladovali suniti, ki v Bagdadu niso videli najbolj dobrodušne vlade.

Iran je tako kot v Siriji, tudi v Iraku stopil na stran svojih zaveznikov. V Sirijo ne pošilja le orožja, ampak tudi svetovalce, ki pomagajo sirskim oboroženim silam v vojni. Orožje je že v preteklosti v Sirijo prihajalo preko Iraka in iraške oblasti so to podpirale, tudi če so s tem povzročale dvigovanje obrvi v Washingtonu. Že tukaj se je videlo, komu pripada večja naklonjenost vlade v Bagdadu. Ko so se iraške oblasti soočile s porazi proti Islamski državi, je Iran ravnal podobno in začel aktivno podpirati svoje zaveznike. V časih, ko ZDA z zavezniki izvajajo letalske napade na cilje skrajnežev, se mnogo bolj pomemben zdi prispevek Irana in šiitskih milic, ki napredujejo v mestu Tikrit, rojstnem mestu Sadama Huseina.

V Saudski Arabiji niso veseli.

V sirski državljanjski vojni malo po malo zmaguje režim in njihov edini realni potencialni zaveznik, Islamska država, je v mednarodni skupnosti demoniziran, tako da niti Saudijci ne morejo sodelovati z njimi. Drugih uporabnih zaveznikov je malo in so vedno bolj nepomembni. Bliža se torej poraz. V Iraku je podobno. ZDA se soočajo z isto težavo, zato lahko razumemo njihovo neodločnost. Letalski napadi na cilje IS so poceni rešitev, veliko dražja v obliki večjih enot na terenu, čeprav skorajda nujna za zmago nad skrajneži pa je za Obamovo administracijo za zdaj nepredstavljiva.  Oboji, Saudijci in Američani, so tako obsojeni na skoraj pasivno spremljanje vojne v Iraku in Siriji, medtem ko je lahko Iran aktiven igralec. Na čakanje vsaj do trenutka, da se pojavi sila v sunitskem taboru, ki bi lahko nadomestila skrajneže kot uporaben zaveznik. Pohod šiitskih milic nad Tikrit in po morebitnem uspehu tam, nad Mosul, lahko med suniti ustvari pogoje za stvaritev novih sil, ki ne bodo Islamska država in bodo kot takšne lahko delovale kot protiutež iranskemu vplivu v državi in prevladi večine šiitov v vladi v Bagdadu.  V tistem trenutku lahko Saudska Arabija in ZDA vsaj v Iraku znova na velika vrata vstopita v igro.

Regija je v primežu okrutnega spopada, ki ne prizanaša nikomur. Stare meje se rušijo in porajajo se nove sile, ena hujša od druge. Iran in Saudska Arabija vodita vojno s posredniki, od zunaj prežijo ZDA, Turčija, tudi Rusija in Kitajska in še kdo, vsak s svojimi interesi. Pozitivnega razpleta zatorej ne gre pričakovati. Česar s emoramo pri tem izogibati, je črnobelo slikanje  razmer. Niso samo ZDA tisti bavbav, ki vleče vse niti v regiji, niti to ni Iran, tudi ne Saudska Arabija. Igralcev je veliko in vsak nosi svoj del krivde. Napake preteklosti porajajo probleme prihodnosti in kakor je ameriško strmoglavljenje režima Sadama Huseina odprlo pot raznoraznim skrajnežem v Iraku, tako bo tudi iransko vmešavanje v boj proti Islamski državi odprlo pot spet novim problemom.

Mimogrede, spopad me Saudsko Arabijo in Iranom ni omejen le na Irak in Sirijo. Jemen je tudi v razsulu.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s