Pozor, stroji prihajajo, da vam vzamejo vaše službe!

Bili so časi, ko so napovedovali prihodnost z veliko manj dela, s 30 urnimi delavniki ali še manj, z množicami, ki bodo v službo hodile le za kakšne štiri ure. Prihodnost, ko bo tehnološki napredek tako radikalno zmanjšal potrebe po delovni sili, da zaposlitev preprosto ne bo več toliko. Zlato dobo, ko bo obilje enostavno dosegati.

Ti časi bi morali glede na napredek že zdavnaj nastopiti, a bolj kot ne, se zdi da morajo ljudje delati vedno več, če hoćejo normalno živeti. Nič ne pomagajo stroji v tovarnah avtomobilov, nič kmetijstvo, ki z nekajkrat manj zaposlenimi lahko proizvede nekaj veliko več hrane, nič računalniki, ki bi naj poenostavili delo v pisarnah. Pri tem moramo vedeti, da so pogoji, da bi po standardu tridesetih let prejšnjega stoletja vsi živeli v obilju, že zdavnaj doseženi. Za takšen standard bi res lahko delali mnogo manj, a vmes je napredek šel tako zelo naprej, da nihče več ne bi bil zadovoljen. Niti s standardom šestdesetih let prejšnjega stoletja. Še s standardom osemdesetih ne več.

Ameriško podjetje Delphi bo 22. marca na pot od New Yorka do Kaifornije poslalo vozilo, ki lahko vozi brez voznika. Razen, ko bo treba z avtoceste in bo delo prevzel voznik, bo peljalo samo. Podjetje Delphi, ki se ne ukvarja s proizvodnjo avtomobilov, je za platformo svojega poskusa vzelo Audi SQ5. Prispevalo bo elektroniko, senzorje, potrebne za podvig, s katerim bo zbiralo podatke za nadaljnji razvoj. Ta poskus je le še eden v seriji mnogih, na ceste spraviti povsem avtonomna vozila in prihaja čas, neizogibno, ko bodo avtomobili lahko vozili sami. Bolj pomembno za tole razmišljanje, ko bodo tovornjaki in avtobusi lahko vozili sami.

Kaj bo potem z vozniki avtobusov in tovornjakov? Ko bo nastopil trenutek, ko bo investicija v napreden tovornjak, ki lahko vse opravi sam in ne potrebuje obveznih postankov, postala nižja od investicije v voznika, četudi ta prihaja iz revne države in ga je mogoče izkoriščati in mu plačevati mizerno plačo, bodo podjetja začela nabavljati samostojne tovornjake. Nekaj delovnih mest bo izginilo, nadomestilo jih bo manjše število serviserjev in voznikov, ki bodo kdaj vskočili, ko bo stroj pokvarjen, ali kaj podobnega.

Takšen trend nadomeščanja preprostih del vidimo že zelo dolgo. Tudi zato povsod pada odstotek zaposlenih v industriji in kmetijstvu in raste v storitvah, pri čemer se moramo začeti spraševati, če vse te storitve res potrebujemo. Vraga, še marsikaterega industrijskega izdelka v resnici ne potrebujemo, a nas industrija preko oglasov prepričuje, da so življenjskega pomena. Na tak način smo že zasužnjili mlade generacije s prenosnimi telefoni, ki postajajo vedno bolj zmogljivi. Čeprav jih resnici na ljubo v takšni obliki 90% niti ne potrebuje.  Mogoče kak poslovnež, ne pa otroci.

Kapitalizem za svojo rast potrebuje vedno nove potrebe in zato jih vedno znova ustvarja. Kar je veljalo za obilje pred desetletji, danes velja za življenjsko potrebo in ljudje se počutijo vedno revnejše, čeprav to niti niso. To daje gospodarstvu možnost, da se širi, s tem pa tudi zaposluje. Če ne more več v kmetijstvu in industriji, lahko vsaj v storitvah. Na podoben način deluje tudi država, ki vedno bolj širi svojo birokracijo, čeprav ni nobene potrebe in s tem zaposluje vedno več ljudi in tako zmanjšuje število nezaposlenih. Vedno novi zakoni, pravila, agencie za vsako malenkost, razne službe, ki jih od jutri naprej nujno potrebujemo, čeprav za njih pred leti še nihče slišal ni, s tem se zaposluje tudi vedno več ljudi. V bolj militariziranih družbah prihaja do vojn proti kriminalu, zaradi česar je policistov vedno več in nadzor vedno hujši in do intervencij v druge države, zaradi česar ostajajo velike potrebe po vojakih.

 photo adr_zpsblgysyhg.jpg
Ilustracija Erik Drooker

Na eni strani imamo pritisk za zmanjševanje delovnih mest, na drugi strani pritisk, da se jih ustvarja. Na eni strani gospodarstvo želi s čim manj stroški ustvariti čim več in s tem povečati dobiček, zaradi česar se tudi krči število zaposlenih, na drugi strani  mora biti zaposlenih z dobrim zaslužkom čim več, da lahko taista podjetja svoje izdelke prodajo in zato morajo investirati v prihodnost, v nove programe, ki prinašajo nove izdelke in s tem nova delovna mesta.

Prav zaradi takšne dinamike, ne moremo napovedati, ali bo v naslednjih desetletjih prišlo do krize ustvarjanja delovnih mest in do zelo visokih stopenj brezposelnosti. Kaže, da bi do tega lahko prišlo zaradi vedno bolj učinkovitega dela v gospodarstvu in pritiskov na države, da manjšajo svoje obsege delovanja, toda po drugi strani ne poznamo meje zasičenosti prebivalstva z vedno novimi izdelki, ki jih nujno morajo imeti. In to vse ob velikem odstotku prebivalstva, ki si lahko privošči vedno manj. Tega sobivanja večine, ki ima relativno veliko in manjšine poražencev, ki živijo v bedi, ne smemo pozabiti. Če se manjša vloga države pri skrbi za te poražence, se njihov položaj smao še slabša.

Sam predvidevam, da bomo v prihodnosti videli zelo veliko nestabilnosti, tako gospodarske, kot politične, ker bo sistem, kakršnega imamo, zaradi tehnološkega napredka in spreminjanja razmer moči v svetu, pokal po šivih. Kitajci ne bodo hoteli v nedogled proizvajati cenenih izdelkov, druge države jim bodo sledile, s čimer bo položaj visoko razvitih zahodnih držav slabši kot je danes. Vedno več se bo proizvajalo drugod in delovna mesta bodo izginjala, varovanja domačega gospodarstva pa v tem globaliziranem svetu ljudje z močjo in vplivom nočejo dopustiti. Ker prevladuje ideologija šibke države, ki da se naj čim manj vmešava v delovanje gospodarstva, čim manj skrbi za potrebe državljanov, bo zasebni sektor vedno močnejši, s čimer bodo poraženci tekme v vedno slabšem položaju, saj ne bo več toliko varnostne mreže socialne države, da poskrbi zanje. Ker bo teh ljudi veliko, bodo v političnem boju pridobivale bolj radikalne alternative, s čimer bo prihajalo do političnih pretresov. Medtem ko bo za tiste uspešne in dobro povezane denarja vedno več, bo za tiste, ki bodo le marljivo delali kje nižje na lestvici ali dela sploh ne bodo imeli, napredek zelo počasen, ali pa ga sploh ne bo. Njihovo nezadovoljstvo bodo le še okrepile vedno nove umetne potrebe ustvarjene s strani gospodarstva, ki bo skušalo prodajati nove izdelke in storitve. Če so danes za normalen razvoj otrok potrebni računalnik, mobilni telefon in šolski izleti, bodo jutri mogoče vsajeni čipi in zapestne ure, ki lahko projicirajo podobe na steno ali kar v zrak. In podobno.

Moja predstava prihodnosti je majhna elita ljudi, ki so nesramno bogati, zadolžen srednji sloj, ki dela po deset ur na dan ali več, da si lahko privošči najnovejše tehnološke igračke in udejstvovanje, ko dobijo tistih nekaj dni dopusta, v vedno novih aktivnostih in velik sloj revnih, ki težko najdejo zaposlitev, ali pa so zaposleni in kljub temu revni. Nekako 5% – 55% – 40%. Ti revni, posebej moški, bodo najbolj nevaren del prebivalstva, pripravni za radikalne nove ideologije. Prav zaradi tega bo v prihodnosti še mnogo bolj kot zdaj, pomembna kombinacija video igric, pornografije in raznih mamil, da se jih čim bolj otopi, ko se jim jemlje možnosti za dobro plačane zaposlitve in jih napredek žensk dela vedno bolj nezanimive za nasprotni spol. Ampak to je že tema za nek drug razmislek.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s