ZL počasi nadomešča SD

Trendi so očitni. Iz merjenja v merjenje javnomnenjske podpore postaja bolj jasno, da ZL prevzema prostor SD.

Malo poenostavimo. Radi govorimo o levici in desnici, čeprav sta to že zdavnaj povožena koncepta političnih delitev iz časa francoske revolucije. Recimo raje, da imamo v Sloveniji tri politične bloke: konservativnega, liberalnega in social demokratskega. Spet ponavljam, poenostavljanje, ampak morebiti nam bolje pomaga razumeti stanje na političnem odru pa še zgodovinsko podlago ima.

Konservativni tabor sestavljajo SDS, NSi, SLS. Vidimo lahko, da te tri stranke skupaj lahko le v najboljšem primeru dosežejo 50%, večinoma pa končajo tam pri tretjini in potrebujejo za sestavo zmagovite koalicije še več zaveznikov. Na drugi strani imamo socialno demokratski tabor, ki ga sestavljajo SD, ZL in delno še DeSUS. Te stranke so v podobnem položaju, same ne morejo doseči večine, razen v izjemnih pogojih. Potem imamo liberalni tabor, ki se rad umešča na sredino in ga je nekdaj zavzemala LDS, potem pa se je razdrobil, njegove odseve pa vidimo od Cerarjeve SMC do Bratuškine ZaAB, do umrlih Zares in Virantove DL. Vsak od teh taborov ima približno podobno moč in večina bojev se bije prav znotraj taborov, redko kateri strani uspe poseči malo preko svojih meja, kot je to na primer uspelo Pahorju s SD leta 2008, ali Janši s SDS leta 2004.

Če na slovenski politični prostor gledamo s tega vidika, potem nam najbolj zanimivi postanejo boji znotraj posameznih taborov. V tem primeru znotraj socialno demokratskega. Kar namreč vidimo, je da ZL posega po podpori SD. Zdaj, SD je močna stranka, tako kadrovsko kot organizacijsko, toda če smo se kaj naučili v preteklih letih, je to, da to ni pogoj za uspeh. Spomnimo se le SLS z njihovo armado županov in številnim članstvom. Ni jih več v Državnem zboru. Ni torej rečeno, da bo SD ta spopad preživela. Volivci jih lahko na volitvah spravijo celo iz Državnega zbora, ne glede na to, če imajo tako organizacijo, kot tudi ljudi z izkušnjami pri vodenju države, česar ZL še nima. Zato lahko razumemo skoraj histerične napade nekaterih članov SD na ZL. Gre za politični boj za življenje in smrt. Če Sirizi uspe v Grčiji, recimo, se lahko več tradicionalnih volivcev SD vpraša, ali ne bi bila tudi v Sloveniji na mestu bolj radikalna alternativa.

Razumeti moramo, da živimo v času krepitve radikalnih alternativ. To, kar imenujemo politična sredina, elite, ki prevladujejo v večini političnih strank, gospodarstvu, državnih službah in medijih, vedno manj nagovarja vedno bolj jezno prebivalstvo. Ljudem se zdijo odmaknjene od realnosti, zaprte v svoje milne mehurčke, kamor ne prodirajo težave navadnih ljudi. Ali rešujejo banke, ali mandarine v javnem sektorju, ali se sprenevadajo, da imigracija ne prinaša hudih težav, ali nočejo videti brezupa številnih, ki ne vedo, kakšno bo njihovo življenje čez nekaj let ali desetletij in zaradi tega ne morejo več načrtovati dolgoročno. Zdi se jim, da je sistem zgrajen v škodo večine ljudi, v korist tistih, ki imajo denar in zveze. Da tudi če se trudijo, ne morejo uspeti. Zaradi razvoja družbe, se marsikomu zdi celo, da ne morejo več pobegniti niti v srečno družinsko življenje, četudi revno. Nelagodje se povečuje tudi zaradi vedno večje razdrobljenosti družbe. Vedno manj smo ‘mi’, vedno bolj beli, črni, heteroseksualni, homoseksualni, moški, ženske, kristjani, ateisti, muslimani, socialisti, liberalci – delitev je vedno več.

Krepitev ZL je, vsaj po moje, posledica tega trenda k večji radikalizaciji. Številni nočejo več samo lepih besed in polovičarskih ukrepov, hočejo nekoga, ki se bo bolj približal njihovim zahtevam. V Grčiji so ljudje, ker jim je bilo dovolj zategovanja pasov, volili Sirizo. V ZDA imate velik delež konservativnega tabora, ki mu je dovolj republikanske stranke, ki podpira čajankarje ali zdaj kandidaturo Donalda Trumpa. V Nemčiji se je pojavilo gibanje Pegida. Povsod imate osip podpore starim strankam in porajanje novih, ki pa so v resnici le reinkarnacija teh starih, le da takšnih, kakršne so te bile pred desetletji, preden so začele svoj pohod proti ‘sredini’. ZL je SD, le da v bolj rdeči izvedbi.

V Sloveniji se zdi, da se politične stranke niso sposobne spremeniti, da bodo vztrajale pri svojem, tudi če zaradi tega propadejo. Ko prihaja do sprememb znotraj taborov, odmrejo celotne stranke in jih nadomestijo nove. Razen SDS, ki vztraja, a zaradi tega skorajda ni sposobna več prilesti nazaj na oblast. V odnosu med ZL in SD lahko doživimo smrt ene in okrepitev druge, da bi potem čez nekaj let ta druga razočarala volivce in se ne bi več vrnila prva, ampak bi nastala neka nova socialna demokracija in zavzela njuno mesto. Povpraševanje je vedno tam, le da kupci niso zadovoljni s ponudbo in potem posegajo po novem, v upanju, da bo boljše.

No, mogoče pa bo SD na koncu uspelo ne le preživeti, ampak se tudi vrniti. To bi se lahko zgodilo, če bi bilo razočaranje nad dogodki v Grčiji, nad delovanjem ZL v Sloveniji, tako veliko, da bi se tisti del volilnega telesa, ki zdaj prehaja od SD k ZL, ali se preprosto aktivira iz večletne apatije, preusmeril k njim. Toda nekako dvomim, da bi se to lahko zgodilo brez nekaj korenitejših sprememb.

O tem sem sicer že pisal v Grški katastrofi in smrti SD. Zelo podoben tekst temu.

Advertisements

One thought on “ZL počasi nadomešča SD

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s