Aleš Primc in nova politična stranka

Po zmagi na referendumu o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je Aleš Primc napovedal vstop v politiko. Očitno se je naveličal referendumov in lahko ga je razumeti. Po zmagi se mora počutiti sposobnega za kaj več, kot za enega ali dva problema, s katerima se ukvarja ta država. Toda njegov vstop v igro političnih strank, če se tako odloči, utegne biti zanj nevaren.

Zagotovo se mora Primc zavedati, da tudi če je uspel zmagati na dveh referendumih o pravicah istospolno usmerjenih, s tem vojne ni zmagal. Ta se bo nadaljevala pa če bo potrebno še nekaj referendumov in prej ko slej bo enega izgubil. Če hoče resnično doseči spremembe, kakršne bi sam želel, mora priti do premikov na politični sceni, zmagovati morajo politične stranke, ki bodo zagovarjale njegove vrednote. Zakaj potem ne bi sam sodeloval pri takšnem projektu?

Alešu Primcu politična levica ni nevarna. Ne more ga uničiti. Res je, da ga lahko demonizira, da lahko doživlja medijske napade, a ti ga lahko kvečjemu omejijo. Prava nevarnost mu grozi z njegovega lastnega pola.

V SDS so se na njegovo napoved odzvali toplo, toda pozornemu opazovalcu delovanja SDS in njihovega predsednika v preteklih letih ni moglo uiti, da verjamejo le v enega gospodarja.  SDS res potrebuje zaveznike, če si želi še kdaj osvojiti oblast, toda raje kot enakopravne zaveznike, ki bi jo lahko tudi ogrozili, ima poslušne, takšne, ki delajo tako, kot se jim reče. Zato tudi toliko napadov na NSi in SLS, vse v lastno škodo. Če bi se Primc odločil igrati samostojno vlogo in bi v sebi nosil celo ambicijo enkrat postati vodilna figura, bi se mu lahko zgodil frontalni napad večine medijev, ki podpirajo SDS. Ne verjamem, da  je komu treba ponazoriti, kako je takšen napad videti. Le na Gregorja Viranta se spomnimo.

Primc bi seveda lahko odigral tudi vlogo lojalnega zaveznika. Toda, od kod bi njegova stranka, domoljubna in konservativna po možnosti, lahko črpala svoje glasove? Kolikor smo ga lahko do zdaj spoznali, predaleč na politično sredino ne bi posegala. Bržkone bi začela pobirati glasove, ki sta jih do zdaj dobivala SLS in NSi. In v tem je nekaj logike, saj sta se do zdaj obe stranki izkazali za nesposobni poiskati si večjo podporo. Nekaj so bili krivi napadi iz vrst SDS in medijev, ki jo podpirajo, nekaj pa pač tudi neprivlačnost njihovih politikov. Primčeva stranka bi lahko doseg obeh strank presegla, ju uničila in na njuno mesto postavila močnejšo tvorbo, s pomočjo katere bi Janez Janša lahko dosegel večino in se s tem vrnil na mesto predsednika vlade. Za Primca bi to vsekakor bila zmaga v boju za bolj tradicionalno državo, saj se z nadzorom vzvodov moči v državi da marsikaj spreminjati mnogo bolj, kot s pomočjo referendumov.

Toda, ali bi bil Aleš Primc zadovoljen z vlogo lojalnega zaveznika, ali bi se mu v nekem trenutku le zazdelo, da je sposoben za sam vrh politične moči v tej državi, s čimer bi tvegal spopad z Janšo? To je vprašanje. Če ne bi imel nobene želje po samostojnosti, potem ne bi napovedoval nove stranke, ampak bi se preprosto pridružil SDS.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s